![\"Izhodi\u0161\u010de](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2009\/08\/img_6357.jpg\")
<\/a>Izhodi\u0161\u010de med Dobro goro in Homcem<\/p><\/div>\n
Da se ti ni\u010dvredni odpadki ne bi slu\u010dajno pomotoma prikradli nazaj, pa so postavili \u0161e stra\u017eo. In potem po\u010dasi pozabili, kak\u0161ne zaklade imajo za plotom. Saj veste, tam, v koprivah. Jaz pa sem vedno rad stikal. Pa \u010deprav po peko\u010dem\u2026plevelu ali zelenjavi. Zanimivo kajneda, kako razli\u010den je lahko pogled na eno stvar, pa naj bo zel ali kaj drugega.<\/p>\n
<\/a>Selo, Kupljenik in Jelovica<\/p><\/div>\n
Tokrat sem imel tudi sopotnika. Ajda ima prav tako nemirno \u017eilico kot jaz. In sva pohajala. Po gri\u010dkih, ki so komaj vredni, da bi obral samo enega. Za izhodi\u0161\u010de sva si izbrala sedlo med Homcem in Dobro goro. \u010ce smo z avtodomom, bo prostora za parkirati komaj dovolj. Zato je bolje, da ga potisnemo na parkiri\u0161\u010de pod Stra\u017eo (N 46.363262 E 14.106419; 510 m), od tam gremo nazaj do ceste, ki iz Bleda pelje proti Selu.<\/p>\n
<\/a>Babji zob<\/p><\/div>\n
Nekaj korakov bo \u017ee potrebno narediti, tako za ogrevanje. Spanje? Se ve. Dva kampa sta v okolici, vse ostalo je odvisno od tega ali se skrijemo dovolj, da nas kak\u0161en jeznoriti blejski redar ne odkrije. Ko pridemo do mesta, kjer se cesta odlo\u010dno po\u017eene navzdol (N 46.353810 E 14.112388), imamo na levi izhodi\u0161\u010de za Homc, malo nazaj pa na desni tudi za Dobro goro.<\/p>\n
<\/a>Zakaj bi hitel, \u010de ni treba?<\/p><\/div>\n
Homc je bil najina prva izbira. Pot je kratka, kve\u010djemu pet minut nam bo vzelo, da pridemo do klopce na vrhu. Te\u010de po gozdu in preseneti s svojo strmino. V smeri Sela je celo prepadna, zato nekaj previdnosti ni odve\u010d, sploh, \u010de je steza spolzka. Na vrhu pa…\u010das za oddih. Ni, da bi hiteli. Baba \u0161e vedno ka\u017ee svoj zob, Selo se le previdno odstira, sonce pa razliva svoje tipalke po Gorenjski.<\/p>\n
<\/a>Ob Homcu proti Dobri gori<\/p><\/div>\n
In ko si du\u0161a kon\u010dno oddahne? Ja, dol bo treba. Tudi \u010de je pot \u0161e tako kratka, se vedno za\u010dne s prvim korakom. Kam pa ga usmeriti? Lahko po isti poti nazaj, lahko po stezi naprej. Toda slednja zavije preve\u010d proti Selu, zakaj bi se spu\u0161\u010dali, \u010de ni potrebe. Midva sva \u0161la kar po svoje, stezice ni bilo, komaj kak\u0161na sled koraka. Malo levo po nekdanji strmi \u010distini, ki se \u017ee po\u010dasi zara\u0161\u010da.<\/p>\n
<\/a>Da vemo kam...<\/p><\/div>\n
Ko se ta izte\u010de na travnik, pa je treba zaviti levo in obiti vr\u0161i\u010dek nazaj do izhodi\u0161\u010da. Le nekaj korakov nazaj proti Bledu in \u017ee se na nasprotni strani ceste srame\u017eljivo razkrije tablica, ki nas usmeri prav. Steza je dobro vidna, ni kam zaiti. Razgledi\u0161\u010de je poleti preve\u010d zara\u0161\u010deno, zato sva \u0161la kar mimo. Kaj bi hodil gledat zelenje, ko ga je tako ali tako vse naokoli zadosti.<\/p>\n
<\/a>Son\u010dek se vzpenja<\/p><\/div>\n
Ko se svet polo\u017ei, pa le glejmo, da zavijemo levo, saj ni, da bi vrh spustili. Vrh in klopca na njem sta na robu stene (620 m). Zato previdno. Tudi \u010de bomo stali meter ali dva od roba, bomo imeli ob\u010dutek, da smo ptica, ki kro\u017ei nad vasjo. Divje. Kakorkoli pogledamo, Jelovica je ravno nasproti nas, ko\u010da na Tale\u017eu se dobro vidi, tudi baba in njen zob. Pod njo je na uravnavi Kupljenik, pod njim lahko sku\u0161amo zaslediti slap.<\/p>\n
<\/a>Selo<\/p><\/div>\n
Levo od Sela je Ribenska gora, desno pa se \u017ee vidita Kozarca in Obro\u010d. Uf, da vse to pogleda\u0161, ti vzame skoraj ve\u010d \u010dasa kot sam vzpon. Iz izhodi\u0161\u010da kak\u0161nih petnajst minut, ni\u010d ve\u010d. Pa se po isti poti, \u010de je le mo\u017eno, ne hodi nazaj. Zato jo mahnemo na drugo stran, vrh torej samo pre\u010dimo. Na razcepu poti se dr\u017eimo desne, pod daljnovodom zavijemo navzdol in na razcepu poti pod Stra\u017eo zavijemo levo proti Mlinu.<\/p>\n
<\/a>Gorenjska<\/p><\/div>\n
\u010ce seveda nimamo kak\u0161nih druga\u010dnih na\u010drtov. \u010ce nam zmanjkuje \u010dasa se lahko \u010dez Megre vrnemo do izhodi\u0161\u010da. \u010ce pa nam ta ni gospodar, potem ni, da bi hitel nazaj. Pot je prijetno sen\u010dna in se spusti v center Mlina. Gremo do gasilskega doma in…ja, mogo\u010de jezero vabi premo\u010dno. \u010ce ne, in \u010de se ne bojimo kak\u0161nega klopa, pa le zavijmo levo, po Pre\u017eihovi cesti. Po kak\u0161ni minuti se cesta razcepi, mi gremo levo.<\/p>\n
<\/a>Kozarca \u017ee dolgo nista videla pija\u010de...<\/p><\/div>\n
Za hi\u0161ami v go\u0161\u010davi mogo\u010de celo opazimo smerokaz. Da nam vedeti, da je pot precej opu\u0161\u010dena. In res je tako. Najbolje je, da sledimo stezi ob gozdu, pod vikendom zavijemo desno in v breg. Stezica se tu ho\u010de malo zgubiti, pa jo vsaj na rebri, ki vodi na vrh, spet najdemo. Na vrhu (558 m) nas pri\u010dakata oddajnik in klopca, s pogledom na Dobro goro.<\/p>\n
<\/a>Dobra gora iz prvega Kozarca<\/p><\/div>\n
\n
Zavzdihnemo \u2013 \u00bba tam gor smo bili?!\u00ab. Ja, dobre pol ure dale\u010d. Od oddajnika gremo \u0161e minuto naprej, na drugi vrh, potem pa navzdol. \u0160e najbolje, \u010de gremo kar po svojih sledeh. Midva sva na mestu, kjer se iz rebri pot odcepi desno, zavila levo. Tu je v \u010dasu, ko so Blejci ozna\u010devali in urejali poti v svoji okolici, tekla steza.<\/p>\n
<\/a>Sre\u010danje<\/p><\/div>\n
Tudi sedaj jo \u0161e \u010duti\u0161 pod stopali. Toda nih\u010de ve\u010d ne hodi po njej, za vzdr\u017eevanje je nekaj zmanjkalo. Volje ali denarja. Zato je povsem zara\u0161\u010dena. Prava klopova stala\u017ea. Na cesti je treba spet zaviti levo. Makadamski poti sledimo pod Kozarcema, gremo pod daljnovodom in ko cesta zavije levo navzdol proti \u010distilni napravi, naravnost. Pot se dr\u017ei bolj desno, \u010deprav jo na robu zara\u0161\u010denega travni\u010dka skrije drevo.<\/p>\n
<\/a>Ostanki klopce pod Obro\u010dem<\/p><\/div>\n
Vrh je gru\u010dast in povsem pora\u0161\u010den, tako da, prebijajo\u010d se skozi go\u0161\u010davo komaj dolo\u010dimo, kateri gri\u010d bo pravi Obro\u010d (519 m). \u010ce se, slede\u010d stezici, na drugi strani spustimo malo navzdol, najdemo celo ostanke klopce. Take, prvinske, doma\u010de. Toda sedaj le \u0161e redkokdo zaide sem gor. Ker tudi razgleda ni, se ni \u010duditi, da je Obro\u010d \u0161e bolj zapu\u0161\u010den kot sosednja Kozarca. Pa sta le dobrih petnajst minut narazen.<\/p>\n
<\/a>Ohladitev<\/p><\/div>\n
In kaj sedaj? Nazaj do Mlina, od tam do jezera in \u010de je pravi \u010das leta, v vodo. Kaj pa drugega… Pa nazaj? \u010ce imamo avtodom pa\u010d na drugi strani Stra\u017ee? Lahko naokoli ob jezeru. Ali pa ne. Gremo raj\u0161i \u010dez Stra\u017eo, saj ni prenaporno. Za\u010detek je enostavno najti. Gremo mimo Mercatorjeve trgovine in se ob sosednji hi\u0161i zagrizemo v breg. Kam pa drugam. Pa se ne ustra\u0161it. Pot \u010disto polo\u017eno \u0161trika navzgor.<\/p>\n
<\/a>Za\u010detek poti na Stra\u017eo<\/p><\/div>\n
Ko zavije v gozd in se svet zravna, smo na razcepu. Naravnost pridemo na smu\u010di\u0161\u010de in po njem prav hitro do parkiri\u0161\u010d. Seveda pa se ne bomo pustili zapeljati le\u017eerni mo\u017enosti, desna pot gre vendar proti vrhu. \u0160e malo \u0161trikamo, pa pre\u010dimo pobo\u010dja levo. Ko pridemo po dobrih dvajsetih minutah na vrh (642 m), smo spet na razpotju.<\/p>\n
<\/a>Prvo kri\u017ei\u0161\u010de<\/p><\/div>\n
Lahko gremo do vrha dvosede\u017enice in po smu\u010di\u0161\u010du navzdol. Ali pa\u010d zakro\u017eimo po vr\u0161nem delu in si s tem prislu\u017eimo lepi razgledi\u0161\u010di na jezero in Gorenjsko, Riklijev spomenik ter predvsem zabavno gugalnico. Samo sledimo poti, ni kam za zaiti. Ko pridemo do smu\u010di\u0161\u010da, skrbno gledamo, kje se na desni strani prevali potka na kar strma pobo\u010dja nad zaselek Dindol. Saj ni tako te\u017eko najti.<\/p>\n