Tam nekje za \u017delezniki, se svet kon\u010da. \u010ce pa\u010d verjamete, da svet ni okrogel in ga je nekje konec. Potem verjetno \u010dez rob pade\u0161 ravno tam, v grapi. A kot ima kovanec dvoje plati, je ob vedno bolj nerazumnem sukanju znanega sveta morebiti \u0161e dobro, da vsaj kdaj pogledamo na drugo stran. Presene\u010deni bomo. Ne verjamem, da tam ostanemo. Grapa je za nas le preve\u010d nenavadna. Se bomo pa vra\u010dali. Vedno znova…<\/p>\n
![\"Zaklan\u010darjev](\"http:\/\/caravaning.si\/zanimiv\/gumpi\/files\/2009\/03\/canon-361.jpg\")
<\/a>Zaklan\u010darjev Kovk<\/p><\/div>\n
Dnevi so vedno dalj\u0161i in toplej\u0161i, tako da popoldanski gnilec ne daje prave volje, da bi smu\u010dal \u0161e dale\u010d v popoldan. Tudi prav. Toda kaj potem po\u010deti, ko smu\u010di pospravi\u0161, otroci pa imajo snega zadosti in o sankah no\u010dejo niti sli\u0161ati? Hm, gremo pa na sprehod, da zajamemo malo ve\u010dernega sve\u017eega zraka in vidimo, \u010de bo sonce za\u0161lo za obzorje. Bogsigavedi, \u010de ne bo ravno danes raje obviselo na nebu. <\/span><\/p>\n Parkiri\u0161\u010de Brdo<\/p><\/div>\n Toda, o\u010di, <\/span>sprehod? Po Slovarju slovenskega knji\u017enega jezika je to po\u010dasna, umirjena hoja za razgibanje, oddih, navadno na prostem. \u010clovek bi rekel, da bolj po ravnem, saj v hrib je vendar \u017ee planinarjenje. In kje naj sredi graparskega sveta sploh najde\u0161 zadosti ravnine. Je pa\u010d ni, otroci… Torej v breg, saj ni ne visoko, ne dale\u010d. Najprej na bli\u017enji Zaklan\u010darjev Kovk, da se razgledamo. <\/span><\/p>\n Na primernem mestu zavijemo na travnik<\/p><\/div>\n Iz parkiri\u0161\u010da Brdo pri smu\u010di\u0161\u010du Cerkno (N46.1744000 E14.0460488, pribli\u017eno 950 m) pogledamo v smeri \u017deleznikov in tam je. Na prvi pogled kucelj, pa vseeno kar primerno razgledi\u0161\u010de. \u010ce nas ne bolijo kolena, gremo \u010dez spodnje parkiri\u0161\u010de in kar naravnost v breg, mimo dveh smrek navzgor do ceste. Lahko pa se spustimo kak\u0161nih sto metrov po cesti proti Dav\u010di in zavijemo desno po stranski cesti proti trem dav\u0161kim kmetijam. <\/span><\/p>\n Na vrhu nas je drevje stisnilo medse<\/p><\/div>\n Vsekakor bo treba stopiti nad prvo, pravim kanar\u010dkom. Ko bomo tam, bomo \u017ee vedeli, zakaj. Na levi nas za\u010dudi skala, ko prisopihamo mimo nje, pa se \u017ee ozrimo po travnikih na isti strani ceste. Ko se nam bodo zdeli zadosti polo\u017eni, se ne ustra\u0161imo brega. Vse do vrha, ga je komaj kaj. In kje je vrh? Tam, kjer se nam zdi najbolj prav. Tako kot na vseh tovrstnih kucljih, ki se ne zdijo vredni ozna\u010dene poti ali kar pravega Alja\u017eevega stolpa. <\/span><\/p>\n Lun'ca<\/p><\/div>\n Vi\u0161je se zdi bolj levo, navigacija trdi, da je vrh malo bolj desno. A saj sploh ni va\u017eno, meter gor ali dol (do vrha, 1024 m, borih 15 minut). Toda, kaj je to? Tisti lepi, zasne\u017eeni kucelj v smeri Porezna, pravi razglednik. Po karti Bi\u010dkarjev vrh, komaj kaj vi\u0161ji od na\u0161ega razgledi\u0161\u010da. Dan se \u0161e ni poslovil, Kovk pa je kar premalo, da bi prav zadihali. Gremo pogledat! Spustili smo se po travniku navzdol in se proti parkiri\u0161\u010du vrnili po cesti. <\/span><\/p>\n Bi\u010dkarjev vrh<\/p><\/div>\n Mimo njega smo korakali po cesti do parkiri\u0161\u010da Tu\u0161kov gri\u010d. Klopce ob cesti nas niso premamile, mimo njih smo zavili po cesti desno. Ko smo na desni za seboj pustili kamnolom in na levi zadnji vikend, je bil cilj naravnost pred nami. Do nas je stopil mo\u017eak in potrdil ne le, da je kmetija, od katere se pod gri\u010dem vidijo le rde\u010de strehe, Bi\u010dkar, temve\u010d tudi, da je vrh nad njim Bi\u010dkarjev gri\u010d. No, vrh ali gri\u010d, kot da je to kaj va\u017eno. <\/span><\/p>\n Kar visoko nad Dav\u010do<\/p><\/div>\n \n Ko je \u017eelel razlagati tudi kaj vse se vidi naokoli, pa sem pojasnil, da ni potrebe. Vrhove desno in levo od Sori\u0161ke planine poznam \u0161e predobro. Bolj zanimivo je bilo poslu\u0161ati, kako je s cesto pod Ho\u010dem in da je \u0161ola v Dav\u010di \u0161e \u017eiva.\u00a0 Kdo bi si mislil. A zakaj bi se konec koncev \u010dudil. Saj \u017eivljenje v grapi ne more biti slabo. Po eni strani si dale\u010d pro\u010d, po drugi pa vseeno dokaj blizu. <\/span><\/p>\n Dav\u010da<\/p><\/div>\n \u010ce le ceste ne odnese. Pa \u0161e takrat se da priti do “civilizacije”. \u010ce ne druga\u010de, tako kot pred davnimi leti. Torej pe\u0161, kar \u010dez hrib in v dolino. In spet na hrib in v dolino. In tako vedno znova, kot da ne bo konca. Tako pa\u010d je, v grapi. Na\u0161a pot ni bila ve\u010d dolga, ker pa je dan uga\u0161al, smo le \u0161e pomahali v slovo, nato pa kar precej naravnost zlezli na vrh (1105 m, iz parkiri\u0161\u010da slabe pol ure hoje). <\/span><\/p>\n<\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a><\/a>