(5. in 6.2.2011)

Pokljuka je gozd. Kdo je lastnik je že vprašanje, ki bi hitro komu dvignilo pritisk. Kar pa nedvomno ni zdravo. Naj ima vsak svoje mnenje, do njega ima nedvomno pravico. Ima pa ta gozd, kot kvaliteten plašč kakšnega berača, svoje luknje. To so planine, ki so po njem posejane kot bi jih neka nevidna roka povsem naključno raztresla.

Obiskati jih je vredno. Posamezno izmed njih ali pa kar eno za drugo po vrsti. So, če le prav zastavimo korak, nanizane kot biseri na ogrlici. Toda kar poleti opraviš z lahkoto, je pozimi težavneje. Zato je že obisk ene izmed njih lahko podvig.

Planina Javornik mi je vedno porajala nekaj dvomov. Predvsem glede imena. Nekoč sem na njenem robu našel napis Zajavornik. Ob ne preveč ljubem srečanju z možem parkovne postave, pred leti, me je zaradi tistih dveh črk spredaj celo pohvalil. Toda kaj, ko zemljevidi vztrajajo, da planina ni za kakšnimi Javorniki, da je »za« spredaj čisto odveč. Potem se pa znajdi?!

Izhodišče je lahko na Rudnem polju (1347 m; N46.345755 E13.923770 ali nekje tam okoli), kjer je treba seveda parkirati tako, kot se zagre. Različna tolmačenja postave pustimo tokrat pri kraju, o njihovi (ne)jasnosti bi se dalo marsikaj povedati. Ko sneg zamede gozdove, se odpravimo ob robu ceste navzdol, nazaj v smeri Mrzlega Studenca.

Kar malo nejevoljni zaradi številnih kovinskih pošasti, ki na kakšen lep dan drdrajo proti soncu, smo seveda veseli, ko po dobrem kilometru na levi zagledamo odcep ceste. Če jo za potrebe gozdarjenja splužijo in ni morebiti preveč ledena, je hoja prijetna. Drugače pa se nam zna sneg tudi kar globoko udirati. Cesti sledimo zložno navzgor, prečkamo tekaško progo.

Ko se svet zravna, pridemo do razcepa. Zavijemo desno, levo bi se vrnili do smučišča nad Rudnim poljem. Cesta se spusti, pred nami je parkirišče pri spomeniku. Marsikomu je poznano kot izhodišče za Blejsko kočo na Lipanci. In vrhove nad njo. Cesta se od tu spušča, pa nič strmo. Sledimo ji, dokler med redkim drevjem na desni strani ne zagledamo planine (1292 m, slabo uro in pol zložne hoje). To je naš cilj.

Ob robu lahko počijemo. Če snega ni preveč, se pod gostimi smrekami na robu goličave najde celo kakšen kopni kotiček. Lahko pa kolovratimo do koč. Ob kakšni se bomo, če lastnikov ne bo doma ali pa bodo prijaznega pogleda, posedli na klopco in pustili, da nas toplota žarkov zimskega sonca nežno boža.

Da bi nazaj hodili po isti poti? Se da, toda zakaj. Napotimo se sprva kar strmo, nato položneje navzgor, Viševnik nam kaže pravo smer. Z roba gozda gremo sprva naravnost, potem pa se držimo bolj levo, dokler ne pridemo do tekaške proge. Ob njej zavijemo desno in ji sledimo do ceste, po kateri smo šli tostran.

Toda gozd je lahko kaj zahrbten. Kar naenkrat ne vemo več ne kod, ne kam. Če znamo držati smer, potem še ni hudega, nekam bomo že prišli. Ko pa začnemo tavati v krogu, smo res v težavah. Zatorej ni nič narobe, če imamo s seboj kakšen pripomoček za orientacijo ali vsaj dosti lastnega čuta za pravo smer.

Morebiti bo še najbolje, da gremo že na sami planini ob gozdu, dokler ne pridemo do mesta, kjer se v goščo požene tekaška proga. Da bi hodili po njej se ne spodobi, če bomo korakali poleg, pa ne bo nikogar motilo. Na smrekah so tudi markacije Znova na makadamski cesti, zavijemo levo in se vrnemo do ceste proti Rudnemu polju. Če se bo promet že umiril, bo tudi vzpon nazaj do izhodišča čisto prijeten (s planine ena ura klepeta).

Seveda pa se bo pozimi dokaj bolj prijetno do planine odpraviti kar na smučeh. Tekaških seveda. Celo iskanje prave smeri bo na ta način še neprimerno lažje. Z Rudnega polja tečemo ob parkirišču in cesti v smeri Mrzlega studenca, na mestu, kjer proga zavije ostro desno nazaj, pa snamemo smuči in gremo levo na drugo stran.

Tečemo naprej ob cesti, odcep levo naj nas (še) ne premami. Proga se zložno spušča, zato nam užitek lahko greni le misel, da bo tu treba tudi nazaj. Ko proga zavije v gozd, nas čaka krajši vzpon, prečkamo gozdno cesto in se kmalu začnemo spuščati proti planini.

Po njej je speljana lepa proga, gor in dol, pa spet gor in dol, vse naokoli, sem in tja. Da bi ta užitek pustili vnemar, se seveda ne spodobi. Ko krog zaključimo na izhodišču, za drugega pa ni volje ali moči, spet izginemo v gozd in se vračamo po že znani progi. Vse do izhodišča. Če smo utrujeni in nas noge še komaj nosijo.

Lahko pa seveda vrnitev popestrimo. Ko se po kratkem, a dokaj strmem vzponu ob cesti malce spustimo, se desno odcepi proga, ki nam bo dala vetra. V strmino kot stara parna lokomotiva sopihamo navzgor, grizemo kolena, klanec pa kot bi bil brez konca.

Ko se nas končno usmili in se začne nagibati navzdol, se zaženemo proti robu smučišča pod Viševnikom, ob njem švignemo navzdol, prečkamo nižje cesto in spet zagrizemo v krajši breg, da bi nas končni spust pripeljal nazaj na Rudno polje.

Še ni dovolj? Potem kar na levo mimo parkirišča, držimo se oznak za štirikilometrsko progo. Lahko jo pretečemo enkrat, dvakrat, trikrat, večkrat… čisto po želji…