(15.1.2011)

Kar čudno je, kako se danes delamo norca iz vsega in vseh. In nas ob tem ne oklofuta neka nadzemeljska, recimo temu Božja, roka.

Mogoče se je nekdo naučil odpuščanja ali pa se zamere zgolj nabirajo in nas bo jeza dosegla v neki seansi kataklizmičnih razsežnosti v dokaj bližnji prihodnosti. Kdo bi vedel. Še vedeževalci so verjetno bolj šarlatani, pravega preroka danes ni videti.

Kakorkoli. Včasih ni bilo tako. Pregreha proti postavi se za kršitelja ni prijetno končala. In postave so bile številne in stroge. Ko je raubšicer, nedvomno slovenskega rodu, pred davnimi leti povsem nespodobno stal na robu krnice V klobuku in streljal po vsem živem okoli sebe, je morebiti po pomoti, še bolj verjetno pa zavestno, ustrelil tudi proti Višarjam.

Kakšna pregreha! Streljati proti cerkvici, posvečeni Mariji, se vendarle ne spodobi. Takoj je okamnel. Menda se še danes nekje v pobočju vidi njegov obraz. No, na zimski dan je bil skrit nekje globoko pod snegom. Izhodišče je parkirišče žičnice Višarje (46.507154 13.537785; 815 m), pri vasi Žabnice (Camporosso in Valcanale).

Od tam se usmerimo levo na progo, ki predstavlja povezavo proti smučišču Trbiž. Ko pridemo do ceste, ji sledimo navzgor do oznak za Višarje (Monte Lussari) in markacij. Gremo mimo table, ki prepoveduje napredovanje vsem vrstam prometa, prečkamo mostič in nadaljujemo po širokem kolovozu ob Višarskem grabnu, ki ga je vrezal potok Rio Lussari.

Hoja je prijetna, nikjer ni prestrmo, toda dihamo kar globoko. Čaka nas skoraj tisoč višinskih metrov vzpona. Zašli ne bomo, romarska pot je dobro vidna, markirana in po navadi tudi dobro shojena. Le miru ob vikendih na njej ne bo. Med turnimi smučarji je namreč skoraj preveč priljubljena. Pa saj po drugi strani tudi ni slabo, če kdaj komu pokimaš v pozdrav.

Ko pridemo do prvega znamenja križevega pota, vemo, da nas čaka še trinajst postaj. Uf. Saj bo šlo… Svet se odpre, na Višarski planini (1570 m) zavijemo desno in se vzpnemo do zadnje postaje, na sedlu, kjer se ločijo poti (dobri dve uri hoje z Žabnice).

Naprej pelje cesta proti Ovčji vasi (Valbruna), desno na Višarje, mi zavijemo levo. Kmalu pridemo na strma pobočja nad Višarsko planino, jih prečimo in se nato vzpnemo na greben, preko katerega se iz vzhodnih prevalimo na zahodna pobočja.

Čaka nas prečenje dokaj strmega pobočja pod Beraškim križem, ki se kmalu nekoliko zravna. Pridemo do strmine, preko katere se vzpnemo na rob krnice V klobuku. Kamniti lovec je sedaj na naši desni. Zavijemo proti njemu, prečimo pobočje pod prvim vrhom in izrazitim pobočjem (flanko po domače) in se vzpnemo do vstopa v grapo levo od vrha.

Tu lahko pustimo smuči, se opremimo in vzpnemo po grapi. Možno bi bilo smučati tudi višje, ob dobrih razmerah celo z vrha, vendar je prvi del pod vrhom izpostavljen, spodnji del grape pa strm in ozek. Prvih nekaj metrov je bolj strmih, gremo levo od večjega balvana, potem pa se usmerimo desno, svet se položi in kmalu pridemo na sedelce.

Vrh je le še minuto oddaljen na naši desni strani (2071 m, ura in pol s sedla pri Višarjah). Vrnemo se do smuči, kjerkoli smo jih že pustili, in odsmučamo nazaj proti robu krnice. Po svojih sledeh smučamo še do uravnave pod strmino, nato pa nadaljujemo s smuko navzdol, držimo se bolj desno.

Ko pridemo do ceste, bo treba znova na smuči nadeti pse in se vzpeti dvesto višinskih metrov do Višarij (1766 m, dobra ura z vrha lovca). Od tam bi lahko sicer uprizorili rodeo po cesti v smeri prihoda.

Pa bo bolje, da po dobrem pivu na terasi s pogledom na prehojeno pot, odsmučamo navzdol kar po smučišču. Proga se po desetih minutah vijuganja tako ali tako izteče prav tam, kjer hočemo.