(18.4.2010)

Včasih sije sonce. Boža nas na suhih travah nekje pod vrhom, daleč nad gozdno mejo. Zdi se, kot da je cel svet okoli nas nasmejan. Celo skale pod vrhom so tople. A vreme je muhasto. Že v kratkem času lahko vrh zagrnejo oblaki, stresemo se od nenadnega hladu, iz temne sivine pričnejo plesati bele princeske.

Snežena noč

Tudi tokrat smo se iz prijetnega večera zbudili v sneženo jutro. Bilo je kot podoživljanje nečesa, kar je že minilo. Jutro na Rudnem polju, nekaj po peti uri. Borut in Uroš sta le malo zamudila. Izhodišče je bilo spet pri spomeniku, kakšen kilometer nad planino Zajavornik. Kako do sem in potem naprej do planine Lipanca?

Prihod na travnike pod Lipanco

Je bilo že vse povedano (http://caravaning.si/zanimiv/gumpi/2010/04/11/mrezce/). In res tokrat ni bilo nič drugače. Le da smo na vrhu Velike Preseke nadaljevali po markirani letni poti. Bolj položno in enostavno. Zakaj pa ne? Toda višje kot smo bili, bolj se je sveži sneg prijemal na pse. Smuči niso drsele, bile so težke in hoja utrujajoča.

Planina Lipanca

Snežene cokle sem se skušal rešiti tako, da sem odlepil psa. Sneg je res odletel, toda mokra zverina se ni hotela prav nič več prilepiti na smuči. Presneto, držala sta jo samo še kaveljček na zadnjem in napenjalec na sprednjem delu. Na planini je treba zaviti desno, mimo tablic, ki kažejo smeri. Pot vodi po desnem pobočju velike luknje.

Na planini zavijemo desno

Ko se svet uravna, nadaljujemo po kucljastem svetu, držimo se malo bolj levo. Pri smerokazu zavijemo proti vrhovoma Brda in Debela peč, kmalu je pred nami strmina. Naravnost navzgor verjetno ne bo šlo, potrebno je iti malo levo in potem prečiti proti sedlu med stenama.

Smerokaz nad planino

Tako ali tako je to že na prvi pogled edini možni prehod, strmina je kar konkretna, če je poledenelo, bo potrebno biti previden. Ko se prekobalimo spet na bolj raven svet, po nekaj metrih zavijemo levo in iščemo najboljše prehode proti veliki flanki. Če so sledi, nam bodo v pomoč, drugače pa nam bo smerokaz naš cilj – Brda.

Strma stopnja

Po flanki se vzpenjamo do širokega grabna, na vrhu katerega zavijemo desno in se vzpnemo na vrh (2008 m, dve uri iz izhodišča). Razgled z vrha je čudovit. Seveda, če ni povsem megleno, tako da ne vidiš niti prsta pred nosom. In še sneži, tako da si vlage vse naokoli že kar malo sit.

Megleni vzpon

No ja, smo že bili in še pridemo. Zakaj bi torej tožil, če čisto vse ni popolno. Prvih nekaj zavojev je potrebno narediti z vrha do grabna, potem pa navzdol po obsežnem pobočju. Smučanje je tu, če so le razmere prave, čisti užitek. Malo nižje nas čaka nekaj zavojev med vrtačami in če ne pazimo, hitro zavijemo v kakšno.

Ali kdo vidi vrh?

Občutek je tak, kot na vlakcu smrti, pa še ven je potrebno zlesti. Torej brez potrebe. Čez prelomnico je malo bolj strmo, naluknjanemu pobočju se umikamo levo. Še nekaj zavojev in že moramo paziti, da ne zaidemo v veliko luknjo ob planini Lipanca, obsmučamo jo po levi, pri kažipotu pa šibamo kar naravnost navzdol.

Sneženi vrh

Pod planino peljemo navzdol, zavijemo na pot, po kateri smo se tudi vzpeli in šibamo do Velike preseke. Sedaj parkirišče dejansko že vidimo, do njega iz vrha smučamo pol ure. In tam je konec vskoraj sega. Smučanja, užitka, moče. Le še beseda ostane in veselje, da lahko spomine deliš. Kaj bi želel še več?

Zavetje

Po povratku na Rudno polje je Živa presenetila s ponovno željo, da bi se še ona poskusila v celcu.  Saj ne vem, kdo je bil bolj navdušen. Nisva se ozirala na zavijanje z očmi, pač tak sneg, vidva pa na pohod. Saj ne greva daleč. Le do iglujev.

Snežna pravljica

Prva ugotovitev novopečene turne smučarke je seveda bila, da so smuči težke. Druga, da psi včasih malo pobezljajao in ostanejo nekje, po možnosti čim bolj zadaj. Nedvomno me je vprašanje, če morata biti psa na obeh smučkah, presenetilo. Odgovor je bil pritrdilen, kaj pa drugega.

Pobegli pes

To je Živa še slišala, bentenje nad neposlušnostjo domače živali pa so med mojim povratkom slišale le številne snežinke. Saj je seveda bolje tako. Ko sem spet priromal do Živčka, sva pot nadaljevala ob desnem robu spodnjega smučišča.

Sneženje

Vzpon ni naporen, smer pa povsem jasna. Sneg je ponehoval, midva pa sva vlekla sled navzgor. Čisto na sveže. Pri iglujih sem pse dokončno ukrotil in jih stlačil v žep. Danes jih ne bova več rabila. Kdo je igluje zgradil, res nimam pojma.

Spodnje smučišče

Mogoče so ostanek vojaškega urjenja, mogoče pa so taborniki skušali preživati v zimski naravi. Nekateri se sedaj že podirajo, drugi še dajejo streho nad glavo. Živa je seveda morala pretakniti vse izmed njih, zlesti noter in ugotoviti, koliko lukenj za dimnik imajo.

Vhod v iglu

Jaz sem med tem pogledoval proti zgornjemu smučišču in obujal spomine. Smuka navzdol ni bila ravno ne vem kaj, saj sta novi sneg in položno pobočje dovolila komaj kaj hitrosti. Pa kaj bi to. In konec koncev, se je dalo narediti nekaj res lepih zavojev.

Eni so že podrti, drugi celi...

Potem pa seveda peš nazaj do avtodoma. Le na koncu je bilo še nekaj spusta. Sva pa z Živo ugotavljala, da se hodi lažje, če okovje odpneš. Kaj vse se bova še naučila na tej najini poti! Je bila prav navdušena in tako sem bil tudi jaz zadovoljen.

Sveže

Pri avtodomu se je vsedla v sneg in zatrdila, da bo še šla. Kaj sem hotel slišati drugega. Celoten izlet nama je vzel komaj uro časa. Pa kakšno. Nepozabno.

Naravnost gre hitreje!

(17.4.2010)

Viševnik je zanimiv. In med tem, ko so mi teden dni prej družbo delale kavke (http://caravaning.si/zanimiv/gumpi/2010/04/10/visevnik-2/) se je tokrat obrnilo čisto drugače. Po jutranjem malem maratonu z zobotrebci na 15 kilometrov, je bil čas, da se zapodimo še kam višje.

Spodnje smučišče

Vse je bilo pripravljeno, vreme je držalo, skozi oblake se je občasno prismejalo tudi sonce. Bojan je prihrumel do nas ob pol treh, torej bo časa več kot dovolj. Ura se je pred tedni prestavila, sedaj se dan potegne že skoraj do devete ure. Načrt je bil izdelan in tako enostaven, da skoraj ni bilo kaj za zgrešiti.

Zgornje smučišče

Midva greva naprej do vrha, Maja in Ajda pa za nama do sedla pod Plesiščem. Potem pa morebiti skupaj smučamo navzdol. Snega je bilo še zadosti, le flike na smučišču so bile morebiti malenkost večje kot teden poprej. Vendar pa je vse kazalo, da sneg ni tako južen in težak za smučanje.

Sledi jasnine

Topli dnevi prihajajo, sneg pa vedno boljši. Kaj bi si še želel več. Na smučišču sta se dva novopečena navdušenca nad tovrstnimi aktivnostmi čudila, da se da tudi bolj pokonci postavljene odseke prehoditi s psi. Kaj se ne bi čudila, saj tudi sam včasih prav debelo gledam, na kakšni strmini zadržijo mojo težo.

Žleb pod Zlatimi vodami

In drugič seveda na dokaj ravni podlagi povsem odpovejo poslušnost. Bojan je sopihal malo za menoj, tako da je bilo časa za ogledovanje, kje sta dekleti, preizkušanje radijske postaje…halo Orel, halo Orel, tukaj Sokol…in beleženje vtisov preko zapletenih optično elektronskih sistemov na pomnilniško kartico – dovolj.

Graben po katerem smo smučali

Ko sva se ravno vzpenjala proti Plesišču, sta nasproti prihrumeli in brez ustavljanja odvriskali proti Zlatim vodam dve amazonki. Sva se nastavljala, pa… Na sedlu sva seveda brez trohice oklevanja odločila, da na Plesišče ne greva. Kako pa bi bilo videti, če bi se dve nerodi vrteli v kakšnem čudnem valčku. Torej naprej.

Plesali danes ne bomo...

Po slemenu je šlo v redu, višje gori pa je bila edina uporabna sled vsa naluknjana od pešcev. Presneto! Ja, ja, mirno sobivanje, saj vem. Ker je Bojan obvisel na telefonu, sem se s to izredno priljubljeno prostočasno dejavnostjo začel ukvarjati še sam. In glej ga zlomka, dekleti sta bili že na Zlatih vodah.

Plesišče in sleme proti vršnim pobočjem, desno planina Konjščica

Saj sem res opazil med macesni eno vrtenje. Uf, mahanje sem zamenjal za mlin na veter. Greva na vrh, je prihajalo iz škatle v mojih rokah. Kaj pa realizacija postavljenega plana, pa srednjeročni načrt, pa…ma, brez veze, itak nisem imel pri odločitvi pravico glasovanja.

Veliki in Mali Draški vrh

Bojan je še kar zaljubljeno gledal škatlico v svojih rokah, zato ga nisem hotel motiti in sem potegnil naprej. Sled je bila sedaj boljša in je pripeljala do velike skale na grebenu proti vrhu. Mimo nje se je dalo brez težav tudi s smučmi, samo še na poti namreč sneg vztraja. Sem jih pa v vršnem delu raje snel.

Ablanca in Studorski preval

Udobne stopinje so dajale bistveno več zaupanja kot strmo in trdo pobočje brez oprijemljivih sledi vzpona morebitnih predhodnikov. Na vrhu sem poslikal kavke, ki so se v velikem številu zbrale nad mano, se oblizovale in škodoželjno pričakovale večerjo.

Bo kaj dobrega?

Potem pa Bojanu zavpil, da lahko smuči pusti tudi pri skali, če bo z vrha prehuda. Pameten fant, me je poslušal. Dekleti sta se čudili, kako, da ju ne vidim, saj sta onidve mene ves čas imeli na očeh. Končno sem spet opazil izrazito mahanje na vrhu slemena. Že grem, da kje poprimem, če bo treba.

Bojan pri skali na vršnem grebenu

Spust mimo Bojana menda ni bil ravno estetski, gledalci TV caravaning so kasneje izražali celo pripombe, da so pri svojih treh letih smučali bolje. No ja, obljubim, da bo naslednjič samo zanje iz vrha izvršeno simultano paralelno smučanje z dvema raznožkama in tremi helikopterji za povrh. Danes pa ni bil dan za to.

Dekleti

Pridrvel sem mimo nekaj starejših luknjačev in se na uravnavi nad slemenom ustavil. Dekleti sta s stalnim oddajanjem signalov nakazovali svoj položaj. Saj se ne mudi, sem si mislil. Napaka. Ko sem ukrotil svoje pse in jim pokazal, kje je njihovo mesto, sta bili že naprej. Juhuhu, gremo.

Ajda na vršnih pobočjih

Skupaj smo nadaljevali do velike skale, nad njo pustili njune smuči in se sprehodili do vrha. Ja, pa jade, vzpon do najvišje točke ni nikakršen sprehod. Šli smo seveda počasi in previdno, vse do mesta, kjer se je Bojan trudil odtisniti kakšen uporaben žig. Poslikali smo luknjače, pa oni nas.

Na vrhu

Potem pa navzdol. Spet počasi in previdno. Jaz sem ponovno naredil nekaj zavojev, menda za filanje ega. Kaj je to, ne vem. Jaz najraje doma filam prisrčnico s kakšno jako dobro tekočino, pa tudi filane paprike sedejo. Ali je ego morebiti kakšna nova vrsta zelenjave? Bo za poskusit.

Graben proti Zlatim vodam

Odvijugali smo navzdol po lepi flanki v graben, saj naluknjano sleme, vsaj meni, ni preveč dišalo. Smuka je bila solidna, Bojan je pokazal, da je iz pravega testa. Posamezni akrobatski elementi so bili pospremljeni z glasnimi »ohhhh«. Ajda ni hotela zaostajati in je skoraj izginila v ruševju.

Ajda pod strmim delom

Nekaj centimetrov kasneje je na najbolj strmem delu navdušeno sprožila centimeter ali dva novejšega snega, ki je odtekel po žlebu. Med tem, ko se je Bojan čudil, kje teče potok, je kar vriskala, da je plaz. Hm. Mladina. Čez Zlate vode in navzdol je letelo kot raketa.

Brez besed

Ritka sem, ritka tja, kolena skupaj. Kje je sedaj televizija, da posname to skladnost? Na kratko smo se še ustavili pri iglujih, ki jih je ob reševanju stanovanjske stiske nekdo postavil ob robu spodnjega smučišča potem pa odvijugali proti avtodomu.

Nad smučiščem

Seveda je bila tu spet televizija, potrebno je bilo dati še zadnjo izjavo za TV caravaning. Kako je bilo? Itak, da – fajn!

(11.4.2010)

Pokljuka skriva vrsto čarov. Vrhovi nad planino Lipanca so vsi po vrsti smuško zanimivi. Mrežce, Lipanski vrh, Brda in Debela peč. Slednja, čeprav najvišja in okičena z nazivom najbolj vzhodnega dvatisočaka Julijskih Alp, morebiti še najmanj. Ima pa Lipanca eno pomanjkljivost.

5.37

Pozimi sta najboljši izhodišči predvsem parkirišče pri planini (Za)javornik (N46.362940 E13.949225) in še bolj pri spomeniku NOB (N46.365869 E13.934339). Do obeh vodi cesta od Mrzlega studenca, ki pa je pozimi na vsej dolžini nekaj kilometrov splužena zelo ozko, možnosti srečevanja in izogibanja so zelo redke, povrh pa se naredijo globoke, ledene kolesnice.

V hribih se dela dan

Torej z avtodomom ne bo šlo, treba bo najti prijatelja ali znanca s kakšno vsaj malo manjšo mrcino. Resda obstaja še nekaj možnosti, ki pa so povezane z daljšim pohodom v obe smeri, predvsem pa na prostrani Pokljuki, prepredeni z gozdnimi cestami, predstavljajo kar precejšen orientacijski zalogaj.

Dolinica pod Lipanco

Ena možnost je iznad planine Kranjska dolina čez Medvedovo konto, druga malo naprej od odcepa proti Šport hotelu čez planino (Za)javornik in tretja iz Rudnega polja po gozdni cesti do spomenika NOB. Če imamo cel dan časa, bo čisto v redu. Drugače pa je sprejemljiva edino zgoraj opisana rešitev.

Strmina pod planino

Ko sta se pred našim »hotelom« na Rudnem polju ob peti uri zjutraj ustavila Uroš in Borut, sem vedel, da mi bodo pohajanja po Pokljuških gozdovih prihranjena. Vožnja je od Mrzlega studenca naprej pravi rodeo, v zgodnjem jutru pa se vsaj srečanj ni bati. Parkirišči sta zadosti veliki, čeprav se čez dan včasih povsem napolnita.

Planina Lipanca, v ozadju levo od Lipanskih vrat je Lipanski vrh

Od parkirišča (približno 1340 m) se mimo spomenika NOB napotimo po poseki Velika preseka navzgor. Smer je jasna, tako, da zgrešiti skoraj nimamo kaj. Prečkamo gozdno cesto in držimo smer še kakšno minuto navzgor. Ko se svet uravna, se srečamo z markirano potjo, ki pripelje s planine (Za)javornik.

Blejska koča na Lipanci

Poti sedaj brez težav sledimo navzgor, sprva desno in potem v drugo stran. Če smo v dvomu, pa vseeno poglejmo, kje gredo markacije. Pridemo do izrazite dolinice, po kateri (pot gre sicer po njenem desnem pobočju) nadaljujemo do strmine pod planino.

Dolina nad planino

Seveda tu nismo bili prvič. A bila je še noč in to smo okrivili, da gremo raziskovat. Malo smo sicer cincali, nato pa na vrhu Velike Preseke zavili levo, med štore prejšnje leto posekanega gozda. Vzpenjali smo se po kolovozu, ki so ga uporabljali gozdarji, zavili pod skalami desno in tako prišli v dolinico pod Lipanco na nasprotni strani.

Mrežce in Lipanski vrh

Spustili smo se na njeno dno in se pod strmino spet priključili markirani poti. Pri stavbah na planini se je treba držati levo, jo mahniti mimo Blejske koče in nadaljevati v izrazito dolino. Ta pripelje do uravnave, kjer se usmerimo v strmino desno. Če so sledi predhodnikov, jim bo tu najbolje slediti.

Sonce leze nad oblake

Drugače pa bo treba imeti odprte oči in iti za nosom. Gremo navzgor toliko, da se dvignemo nad grabne, ki pobočje brazdajo na levi strani. Usmerimo se nad njih in pridemo na široko pobočje, po katerem se usmerimo desno navzgor. Smer je sedaj jasna, orientacijskih težav ni več.

Prečenje nad grabni

Razen če je megla. Toda v njej tu gor tako ali tako nimamo kaj za iskati. Ne le, da zlahka zaidemo. Mrežce so le eden v ogrlici vrhov, na robu stene, nekaj sto metrov nad dolino Krme. Zato je vsakršno približevanje robu, okrašenemu s tudi nekajmetrskimi opastmi, več kot tvegano početje.

Pobočje pod vrhom

Ko pridemo do večje vrtače, jo obidemo in gremo še minuto dalje, vse do vrha (1966 m, uro in pol iz izhodišča). Skupaj z dnem, se tu zgoraj, prebuja tudi duša. Pobožajo jo prvi kramežljavi sončni žarki, budijo kamnite špice, nežno zaobljene snežene kepe in prepadi, ki jemljejo dih.

Vrtača in predvrh

Dobra družba so planinske kavke, ki v zgodnjem jutru preizkušajo svoje letalne sposobnosti in se hodijo dobrikat na varno razdaljo. In prijatelji. Brez njih bi bilo vse…tako prazno in brez pomena. Navzdol smučamo v smeri vzpona. Po zložni strmini pod vrhom bomo naredili nekaj najlepših zavojev.

Viševnik, Mali in Veliki Draški vrh

Paziti moramo le, da pravočasno zavijemo levo in tako pobočje prečimo v smeri Lipance nad grabni. Spust do vrha doline nad kočo je malo bolj strm, vijuganje naprej pa spet bolj položen in ob kakšnem centimetru novega snega prav uživaški.

Brez njih bi bilo vse...

Pod kočo se spustimo po dolinici in sledimo markirani poti do odcepa poti proti Veliki preseki in spomeniku. Mi smo seveda tudi ob spustu zavili na novo gozdno rano. Rodeo med štori in visoko štrlečimi koreninami nas je, če nič drugega, nasmejal.

Zavoji pod vrhom

Na razcepu poti je potrebno zaviti desno navzdol in po poseki ali redkem gozdu na levi strani smučati do izhodišča (pol ure iz vrha). Potem pa…karkoli že hočemo. Dan je še mlad, vreme ravno pravo. Preostanek dneva bo točno tak, kot si ga bomo naredili.

Dan je še mlad

(10.4.2010)

Le malo je vrhov, iz katerih se ne bi bilo možno spustiti s turnimi smučmi. Vendar pa je med tistimi, ki slovijo kot dobri turnosmučarski cilji nekaj takšnih, ki iz takšnega ali drugačnega razloga še posebej izstopajo. In so zato kar pretirano oblegani. Vsak izmed njih ima eno ali več prednosti, ki privlačijo.

Parkirišče na Rudnem polju

Morebiti je dostop lahek, sneg drži dolgo v pomlad, ne zahtevajo posebnih izkušenj in orientacijskih znanj ali pa so vsaj na prvi pogled enostavni za smuko. Vrhovi nad Pokljuko večinoma izpolnjujejo skoraj vse pogoje. Toda med njimi bi vseeno zlahka našli zmagovalca, ki je oblegan tako poleti kot pozimi.

Cesta proti smučišču

To je Viševnik. Dostop je več kot enostaven, saj je cesta do Rudnega polja zelo dobra, luknje od Mrzlega studenca naprej, ki so prejšnje zime prerukale marsikateri avtomobil, so le še stvar preteklosti. Na Rudnem polju (1347 m) je parkirišč dovolj.

Ob spodnji vlečnici

Prvo je že nasproti vojašnice (N46.346444 E13.924485), takoj za njim je še eno, ki je nastalo ob urejanju biatlonskega centra. Na južnem robu vojašnice, kjer tabla kaže začetek poti proti Triglavu, se prične cesta, ki jo pozimi običajno poteptajo za tekaško proga. Položen vzpon po njej pripelje do vojaškega smučišča.

Zgornja vlečnica in dolinica proti Zlatim vodam

Vlečnici pripeljeta pod Zlate vode in to je tudi naša smer. Vzpon po smučišču ni pretirano strm, nad prvo vlečnico zavijemo levo in z vzponom nadaljujemo ob drugi. Mimo izstopa na njenem vrhu enostavno nadaljujemo naravnost navzgor v dolinico.

Ajda je odsmučala nazaj

Dan se je kljub napovedi, ki je obetala kislico, prav smejal. Jasnino so sicer obdajali oblaki, ki pa si zjutraj še niso upali preblizu. Ajdi se je bolezen, ki jo je prebolela med tednom, še malo poznala. Zato se je na vrhu smučišča odločila za povratek. Pomagal sem ji, da se je pripravila in jo z očmi spremljal, ko je elegantno odvijugala navzdol.

Prehod do Zlatih vod

Jaz pa sem jo mahnil naprej navzgor. Potrebno je iskati najboljše prehode med redkimi drevesci, če nam je v pomoč sled predhodnikov, še toliko bolje. Ko se svet postavi malo bolj pokonci, gremo naravnost čim višje, potem pa prečimo v ožji žleb na levi strani. Skozenj pridemo na uravnavo Zlate vode.

Viševnik in izrazit žleb, po katerem (lahko) smučamo navzdol

Viševnik je naravnost pred nami, dobro viden je žleb, ki se spušča na levi strani pobočja do Zlatih vod. Dobro si ga zapomnimo, za smuko je ena boljših možnosti. Na uravnavi gremo levo in se po čistini v smeri letne poti vzpnemo na sedlo pod vršičkom Plesišče.

Plesišče

Zavijemo desno in se po izrazitem slemenu položno vzpenjamo. Če hodimo po izdelani smučini, ji kar sledimo. Drugače pa si poglejmo, kje se bomo najlažje prevalili na vršna pobočja. Ponavadi je najbolje prečiti malo desno in nato na primernem mestu zaviti levo.

Pobočja pod grebenom

Na travnikih običajno ne prečimo v smeri vrha, temveč se vzpenjamo navzgor proti vršnemu grebenu. Ko ga dosežemo, je potrebno biti previden, saj so na drugi strani grebena strma pobočja, nad njimi pa pogosto tudi opasti. Na grebenu je treba zaviti v smeri vrha in se vzpenjati po levi strani izrazitih skal.

Planina Konjščica

Ko pomlad že pošteno nagrize sneg in je vrh kopen, se smuči pusti tu. Če pa je snega zadosti, je seveda najbolje smučati kar iz vrha. Vsekakor se vedno splača vzpeti prav do najvišje točke (2050 m, ena ura z vrha smučišča, skupaj dobra ura in pol). Peš ali s smučmi.

Megleni vrh

Vrh je zadosti prostoren, da se vedno najde vsaj majhen prostorček tudi za nas. Čeprav se je vreme v vršnem delu precej skisalo in so oblaki zagrnili razgled, je tudi to imelo določeno prednost. Na vrhu smo bili samo jaz in kavke. Zanimiva družba in prav nič bojazljiva. Dva metra, meter, pol. Brez strahu.

Planinska kavka

Kar nekako smo se navadili eden na drugega. Na to naše trenutno sobivanje je firbčno pogledalo tudi sonce. Skozi luknjo v oblakih se je skoraj kot skozi dimnik videlo v vesolje. Pa tudi naokoli se je malo razjasnilo. Vsaj tja do Malega Draškega vrha. Bolje nekaj kot nič.

Mali Draški vrh

Na vsak način si je torej na vrhu potrebno oddahniti in si vzeti čas. Če je obzorje jasno, so razgledi vse naokoli več kot čudoviti. A vedno pride tisti čas, ko bo treba dol. Prvih nekaj metrov je malo bolj strmih. Nič posebnega, če ne bi bili vsi prerešetani od tistih, ki hodijo navzgor. To pa je lahko že bolj sitno, padec se z nekaj smole izteče šele mnogo nižje.

Greben proti Srenjskemu prevalu

Če se nam zdi prehudo, kar smuči v roke in peš navzdol. Naj nam ne bo nerodno. Pod vrhom prečimo v smeri Zlatih vod. Po nekaj deset metrih se pod nami odpre pobočje, flanka po domače, ki se izteče v izrazit širok žleb. Ravno tisti, ki smo ga opazovali ob vzponu. Torej ni kaj zaiti. Odsmučamo do žlebu in po njem navzdol do Zlatih vod.

Razgiban svet v smeri Selišnikov

Če nas ozka smučarija ne veseli, lahko pod stenami prečimo levo in si tam poiščemo smučino. Iz Zlatih vod se po krajšem žlebu, poznanem že od prej, spustimo v dolinico nad smučiščem. Vijugamo med drevesci navzdol, strmine ni več posebne. Na smučišču ujamemo še nekaj lepih zavojev.

Žleb, ki vodi v dolinico nad smučiščem

Potem pa nas čaka nekaj porivanja skozi gozd in zadnji klanček pred cesto. Pa smo nazaj (z vrha petnajst minut). Kar prehitro, a tako je skoraj vedno. Nič zato. Jutri je še en dan…

(3.4.2010)

April je in res je bil že čas, da nas pomlad sprejme v svoj topli objem. Snega v nižinah ni več, če hočemo najti kakšno fliko za spomladansko smuko je treba višje. Vsaj tako visoko, da bo okoli nas nekaj beline in da ne bo preveč ropotalo pod smučmi.

Cesta na Prvo ravan

Poiskati je torej treba pobočja, kjer bo možno ob smuki vriskati od navdušenja. Torej čim višje? Najraje. A nekoliko povečana nevarnost plazov in časovna omejenost sta narekovala iskanje nižjega cilja. Blegoš je za takšne hitre skoke ravno pravšnji.

Koprivnik in Mladi vrh

Do Gorenje Žetine (N46.167605 E14.142094, 920 m) se vedno lahko pripelješ, cesta ni pretirano široka, a gre. Za parkirišče bomo povprašali pri domačih, na turistični kmetiji na levi strani vasi, nam ga nemara ne bodo odrekli. Le kakšno prijazno besedo jim namenimo in po domačih dobrotah povprašajmo.

Soncu že zvoni budilka

Toda kaj, če je sonce polizalo preostali sneg kot posebej okusen sladoled? Potem s smuko tu še ne bo nič, treba se je zapeljati iz vasi naprej do Črnega kala (N46.172984 E14.124896) ali celo naprej proti Prvi ravni. Z avtodomom bi do prvega cilja šlo, cesta je večinoma asfaltirana, a še ožja kot nižje.

Ožarjene čipke

Prostora je za parkiranje zadosti, višje pa ne rinimo, tudi, če so zapornice odprte. Je cesta preslaba. Midva sva imela tokrat avto z bolj terenskimi ambicijami, zato sva šla še nekaj deset metrov naprej. Pa ne daleč. Plaz, ki je zasul cesto naju je ustavil ravno na pravem mestu.

Dobro jutro

Od tu je bilo snega bolj ali manj zadosti. Se je pa poznalo, da toplota, ki po dolini sadi prve zvončke, počasi sega tudi že do sem. Dnevi so belini šteti. Po cesti se vzpenjamo do Prve ravni, kjer pred uravnavo s spomenikom zavijemo ostro desno v gozd. Tja nas usmeri tablica, pot je markirana.

Pot skozi gozd

Po gozdu sledimo markacijam, na razpotju gremo seveda na vrh. Koča je na drugi strani in je danes ne bomo videli. Ravno preden sva čez prehod v žičnati ograji stopila na vršne travnike, je za gorami tam v daljavi sonce zaspano zažmigalo z očmi.

Prehod na travnike

Veje, poprhane s svežim snegom izpred dneva ali dveh, so bile kot čipke. Nežne in minljive. Sončni žarek je iskal pot med njimi. Svetloba je prihajala do naju, toplota pa se je še zaspano obračala pod puhasto megleno odejo v dolini. Na travnikih pot ni več vidna. Pa nič zato.

Prvi bunker

Gremo naravnost navzgor, malo se držimo levo in z očmi iščemo najvišjo točko. Nikoli nismo sami, senca samotnega pohodnika je ob takšnih dneh vedno naš spremljevalec. Vršna pobočja so praviloma lepo zalita, zna pa sveži sneg prav pobalinsko prekriti kakšno skalo, te so posute po pobočju prav na gosto.

Vrh

Ob vzponu to še ne moti, ob spustu pa zna prav grdo zaškrtati pod nogami. Na desni vidimo najprej en in višje še drugi bunker. Prav na vrhu pa je stolpič in plošča z vrisanimi vrhovi naokoli (1562 m, iz Črnega kala ura in četrt, iz Žetine še vsaj pol ure več).

Kulisa, ki je čopič ne zmore naslikati

Vrh je tako kot vsi kuclji med dolinama, ki so se potegnili malo višje, prav nesramno razgleden. Nesramno? Prav zares. Kar ne veš, kam bi pogledal, vrtiš se kot vrtavka in gledaš vse naokoli, vidi se…cel svet. Prav zares. Če kdo ne verjame, pa naj gre sam pogledat. Ko se oddahnemo, bo čas.

Užitek

Nataknemo smuči in se odženemo. Smučamo lahko v smeri prihoda. Ali pa uberemo bližnjico. Midva sva jo že. Je več prave smuke. Iz vrha smučamo po travnikih v smeri pristopa. Tu lahko s pogledom na čudovito kuliso naredimo nekaj najlepših zavojev.

Skala naj bo kažipot

Takoj ko privijugamo skozi prehod v žičnati ograji, se začnimo ozirati levo. Smerokaz naj bo velika skala, v strmino zavijemo nad njo. Izbirati je potrebno najboljše prehode skozi redek bukov gozd in se na primernem mest spustiti levo v graben.

Uvijanje v grabnu

Ta se vedno bolj zarašča, vendar se v spodnjem delu v njej še vedno da narediti nekaj lepih zavojev. Kar prehitro smo spet na cesti. Po njej se bolj ali manj naravnost spuščamo do izhodišča, kjerkoli že je (četrt ure smuke in več). Dan je še mlad, pa že toliko je prinesel zanimivega.

Pogled na Blegoš in cesto proti Prvi ravni iz Gorenje Žetine

(27.-28.3.2010)

Noč ima svojo moč. Če je ob tem polna luna še toliko bolj.

Svečava

Človeka v trenutku, ko se znajde pod zvezdno tančico prime, da bi po živalsko glavo dvignil visoko, prav pod nebo in zatulil kot volk. Tako, za pozdrav pomladi. Da je res že povsem blizu, kažejo potočki, ki jih napaja taleči sneg, prebujajoča se narava in tisti občutek…ljubezen je v zraku.

Kam'n

Ponoči tega vidiš bolj malo. Pa nič zato, saj čutiš morebiti še bolj. Večerne aktivnosti so bile omejene na sprehod do prvega ovinka. Da se preveri, če je sploh kaj snega. Pa ni ostalo samo pri tem. Ima, kot sem že rekel, noč tisto svojo posebno moč. Me je povlekla. Da sem kot mesečnik poljubil punce za lahko noč, zagrabil smuči in odšel.

Noč ima svojo moč

Vzpon bi bil prav miren, če ne bi vsake toliko po smučišču pridrveli trije razgrajači na motornih saneh. Saj človek še razume, da se morajo znoreti. Toda ob desetih zvečer je res malo pozno. Na srečo jim je kmalu zmanjkalo sape in spet sem imel svoj mir. Vzpon mimo vasi Zapreval, kjer so posamezne lučke v oknih kazale, kdo ne more zaspati, je bil prav romantičen.

Štart

Pod vrhom šestsedežnice sta me presenetili cesti, ki ju je plug vrezal v sneženo pobočje. Na srečo se je dalo sneženi zid nad njima obiti, obakrat na levi strani. Ko sem za seboj pustil še Kočo na Starem vrhu, je moja pot postala samotna. Kar malo strašljivo je bilo hoditi med sencami, ki jih je lunina svetloba risala po snegu.

Gumpi

Na vrhu strmega vzpona sem opazil luč. V koči pod vrhom so mladci, ki so še malo prej kalili mir na svojih hrumečih pošastih, svoj nemir trosili med štirimi stenami. Me seveda niso pritegnili. Sem šel kar naprej po smučišču, ob žičnici levo in nato po grebenu desno na vrh (uro hoda iz izhodišča).

Jutro

Sprehodil sem se do mesta, kjer se pot odločno spusti proti sedlu med Starim in Mladim vrhom, potem pa vrnil nazaj do smuči. Prve metre ob žičnici sem prevozil s pomočjo čelne svetilke. Saj ni, da bi se tako sam in sredi noči, kam zvalil. Ko sem privijugal na smučišče, pa sem za pokušino ugasnil umetno svetlobo.

Položna pot

In videl, da naravna povsem zadostuje. Drvel sem po odlično pomrznjeni beli ploskvi, skorajda preskočil obe cesti in že vriskal mimo vasi Zapreval. Seveda tako, pri sebi. Kaj bi vznemirjal pošteno…zaspane. Za las sem zgrešil veliko luknjo sredi smučišča, čez cesto nad kmetijo zapeljal po snegu, ki so ga nanjo nametale divje sanke in zadnje metre vijugal po strmini nad gostilnico (deset minut iz vrha).

Meglice

Ostalo mi je le še, da se javim. »Fantje, polna luna je. Ravnokar prismučal iz vrha Starega vrha. Snega še dovolj, čudovito, jutri zjutraj pa ponovi vajo. Lep pozdrav in lahko noč«. In vajo je bilo potrebno ponoviti. Izhodišče za vzpon je parkirišče pod smučiščem Stari vrh (N46.183877 E14.192623, 580 m).

Prjatu

Najbolj primeren čas pa seveda takrat, ko smučišče preneha obratovati. Zaradi nizke višine je potrebno pohiteti, saj drugače lahko le še opazujemo potočke talečega se snega in prve cvetice. Pri vstopni postaji šestsede je najbolje zaviti levo, saj je pobočje tu veliko bolj položno in tako primernejše za vzpon.

Pod vasjo Zapreval

Na prvem ovinku se držimo desno in nadaljujemo navzgor po smučišču, kaj veliko ni možno zgrešiti. Prečkamo cesto ob kmetiji, se višje pretegnemo mimo vasi Zapreval in izberemo tisto smer proti vrhu šestsede, ki nam izgleda najboljša. Nadaljujemo kar strmo navzgor, ko smučišče zavije desno, pa se svet položi, prave strmine ni več.

To je...življenje!

Gremo mimo vikenda in štartne hiške do zgornje postaje vlečnice, zavijemo levo in ob žičnici nadaljujemo do grebena. Vrh je le malo bolj desno, zlahka se vzpnemo nanj, s smučmi ali brez (1217 m, slabi dve uri iz izhodišča). Če smo v pancarjih, bo tu seveda najbolje obrniti.

Rovte

Če pa imamo namesto trdih podkev turne pancarje ali celo adidaske, potem pa le pojdimo še približno pet minut naprej. Prvi spust je res siten, skalnat in zato je potrebna previdnost. Tudi malo naprej, ko hodimo po grebenu, bodimo z glavo pri stvari. Saj bi bil padec proti Poljanski dolini ne le nevaren in boleč, temveč tudi povsem nepotreben.

Na vrhu

Avto imamo vendar na drugi strani. Trud je nagrajen s prvovrstnim razglediščem. Mladi vrh in Blegoš sta stara znanca, prijazno se pozdravimo. Tudi nekatere vasice pod vznožjem, nam niso več tuje. Klopca in miza kar vabita, da človek posedi in vdihne.

Pogled iz razgledišča

Ali bo ob tem volja še za vpis v knjigo, ki je pripeta na drevo poleg, pa je že povsem drugo vprašanje. Tako, zaradi varnosti, je že prav, da načečkamo nekaj osnovnih značilnosti. Ko je nahrbtnik že veliko lažji, se spustimo do smuči. Odvijugamo ob žičnici do smučišča, potem pa po poti povratka navzdol.

Smuka

Pod kmetijo se smučarski progi ločita. Če je le kaj snega, gremo po levi, ki je bolj strma in tako za uživaško uvijanje več kot primerna. Kot bi mignil smo na izhodišču, smuke je za deset minut, nič več. Malce utrujeni, a vseeno več kot zadovoljni.

Zadnji zavoji

(7.3.2010)

Jutranje naletavanje posameznih snežink ponavadi ni ravno dober obet. Toda, če se najde prava družba, je tista kislica od jutra kmalu mimo.

Še nasmejani

Še več. Nasmejani obrazi prej ali slej skozi bele ovčice zvabijo radovedno sonce. In ko vidi nas, se mu seveda mora obraz razlesti v nasmeh. Nežno poboža bele grbine, jih posuje z diamanti in nariše sence, ki jih ne bi zmogel noben zemeljski slikar. Še pomežikne, potem pa ponovno potegne pod glavo belo pernato blazino in zadrema.

Sonce na pernati blazini

Pa nič zato. Mi se še vedno smejemo in korak nam je tako lahak. Spet smo v Sovčah. Tisti nekdaj slovenski vasici, kjer si domačini, še bolj pa prišleki, jezik polomijo ob potujčenem imenu – Seltschach. Avtodom pustimo na parkirišču smučišča Tromeja – 3ländereck (N46.452162 E13.713633, 683m) in jo mahnemo desno od krožnička po tekaški progi.

Zavijemo za zgornjo tekaško progo...

Na križišču prog gremo naravnost, mimo kmetije navzgor. Krave so še v hlevu, šele ob povratku se jim bomo nasmejali. Po krajšem spustu preko mostiča skočimo čez potok in zavijemo nekaj metrov navzgor do gornje proge. Po njej gremo desno čez travnike, vse dokler ne ugledamo velike skladovnice hlodov.

Travniki nad tekaško progo

Ti letos označujejo iztek sankaške proge. Po njej stopamo do smernih tablic, tam pa zavijemo desno na povezovalno pot, ki je označena z rdeče-belo-rumenimi markacijami (do sem pol ure). Najprej gremo skozi gozd, po manjšem grabnu, snega spomladi tu hitro zmanjka.

Pred grabnom

Zavijemo ob potoku levo in malo višje prečimo Schauschakgraben (ja, jezik ponovno trpi, a kaj se more). Takoj za njim sledi prečka na strmem pobočju, pot je verjetno že poleti precej podrta, pozimi pa še preostanek zasuje sneg. Najbolj siten del celotnega vzpona.

Schauschakgraben

Na srečo smo že po nekaj desetih metrih v lažjem svetu, pričnemo se vzpenjati skozi gozd, če pot ni shojena, je markacij dovolj. Le oči moramo imeti odprte. Pa, saj je to že tako ali tako dobro. Ko pridemo do gozdne ceste, zavijemo desno in hodimo po njej vse do stika s potjo 603.

Cesta pripelje do poti 603

Spet bo treba levo, na začetku dokaj strmo v gozd. Vzpenjamo se, sledeč markacijam, poti ni težko slediti. Je pa včasih prehod pod kakšno podrto smreko kar malo adrenalinski. Za tistega, ki ravno leze spodaj. Za druge je njegova telovadba seveda bolj kot karkoli drugega – zabavna.

Sonček

Ko pridemo iz gozda, se svet odpre, tablice pa nam pokažejo pot. Še vedno smo na poti 6(03), avstrijski južni dolgi pohodni poti, ki teče od Karnijskih alp, čez Karavanke do Radkersburga (Radgone). Če tu posveti še sonce, je prizor prav čaroben.

Druščina

Valovimo po visokih travnikih, sence drevesc rišejo abstraktne vzorce po bleščeči preprogi. Ko nad seboj opazimo kočo, markacije zavijejo v gozd. Če opazimo sledi, ki gredo po cesti naprej, jim lahko sledimo. Te nam bodo namreč skoraj zagotovo pokazale, kdaj je potrebno zaviti nazaj (desno) na pot.

Telovadba

Mi jim nismo najbolj zaupali, zato smo skozi gozd sledili markacijam na vršiček Homič (1301 m) in se na drugi strani malce spustili na široko sedlo. Še nekaj vzpona in spet smo bili na cesti. Pa smo se je dotaknili le na ovinku, nadaljevali smo skozi gozd navzgor.

Valovanje

Smreke so se spet razprle in spustile sončne žarke do nas, na valovih dolge jase, nam je nasproti privijugal znanec. Spomnil se je, da smo se srečali že pred tednom dni. Pomahali smo si in med tem, ko je on vijugal dalje, smo mi upali, da do vrha ni več daleč. Spet je bilo potrebnega nekaj vzpona skozi gozd.

Sence

Ko je Ajda zagledala, da se svet višje odpre, jo je odneslo kot raketo. Mi smo le malo pod vrhom zavili še desno do nekdanje italijanske vojašnice. Ko sem jo obšel, sem že opazil spomenik na naši strani meje. Kot bi mignil smo bili pri tromejniku (1510 m, slabe tri ure od izteka sankaške proge).

Poti je več, prava le ena...

Mraz je obliznil prste, ki so snemali pse in pritiskali na sprožilec fotoaparata. Sonce še nima tiste prave pomladanske moči. Še en pogled v dolino, potem pa sta Ajda in Andrej odvijugala po smučišču. S Petrom in Žanom pa smo se spustili v smeri prihoda.

Prihod na vrh

Iskanje prehodov med smrekicami je bilo še najbolj podobno rodeu. Ko smo prišli do ovinka na gozdni poti, smo opazili, da je naš avstrijski znanec odpeljal navzdol v smeri prihoda. Nas ni prepričal. Raje smo sledili cesti desno, prišli do smučišča Stole, ga prečili in se v dolino spuščali po sankaški progi.

Midva

Na travnikih nad tekaško progo smo ujeli še nekaj lepih zavojev, potem pa po njej nadaljevali do avtodoma (tričetrt ure iz vrha). Toliko je lepega. Lepa družba. Lep dan. Lep smeh. Lep sneg. Lepi zavoji. Lepa zasvojenost. In vedno več nas je…

Navzdol

(28.2.2010)

Včasih je čisto vseeno, če so nebo zagrnili oblaki. Sonček, ki ga imaš s seboj, ponavadi sveti in greje še bolj močno kot nebeška svečava. Toplota pri srcu, ko tvoja kri s teboj deli dolgoletno veselje. Nedvomno dan, ki ni za pozabo. Po nedolžni belini sva vlekla novo sled. Prvi koraki.

Prvič

Izbran je bil lahek cilj. Ravno pravi za prvič. A kaj, ko se tako hitro kaj zaplete. Ne usodno. Bolj tako, da se kaj naučiš in da ni dolgčas. Tudi midva z Ajdo sva pot proti Peči začinila. Nad krožničkom, otroško žičnico nad Sovčami, sva se podala desno po kolovozu v gozd.

Sovče (Seltschach)

Nisva bila prva, sled je kazala na predhodnike. Že po nekaj minutah pa sva ugotovila, da so bili obeti prazni, pot se je končala, sled pa zavila malo po svoje. To ne bo za naju. V najino smer je možnost nadaljevanja medlo nakazovala nekakšna steza, greva torej po njej.

Dobrač

Menjale so se stezice, kolovozi, vlake, celo čez dva grabna je bilo potrebno. Nič pretežkega, nič nevarnega. A ravno pravšnje za uk. Tako se stopi, odpne okovje, potegne smučino, ponovno vstane. In preplaši srno. Na poseki, posajeni z mladimi smrečicami, sva imela raziskovanja dovolj.

Goljufiva sled

Spustila sva se navzdol in čez nekaj deset metrov prišla do izteka sankaške proge. Do te točke nad vasjo Sovče pridemo lažje, če sledimo tekaški progi. Avtodom pustimo na parkirišču smučišča Tromeja – 3ländereck (N46.452162 E13.713633, 683m) in jo mahnemo desno od krožnička.

Raziskovanje

Gornji krak (levi) tekaške proge pelje mimo višje omenjenega izhodišča, spodnji pa zahteva nekaj pozornosti, da pravočasno zavijemo navzgor. Najbolje, da na robu gozda, nekaj minut od parkirišča, zavijemo levo na gornjo progo in gremo po njej desno do izteka sankaške proge.

Ob izteku sankaške proge

Po tekaški progi bomo hodili dobre pol ure, če pa se gremo raziskovalce, se čas hitro raztegne. Kot čigumi. Da smo prav, sprva da vedeti tabla za prepoved vožnje, na drugi strani poti pa prepoved nabiranja gob. Takšnih skušnjav tokrat nedvomno ni, gremo torej dalje.

Pozimi tudi skušnjav ni...

Malo višje so tablice, ki označujejo smeri planinskih poti, 692 bo prava. Dve uri in četrt je zapisano do tromeje (Dreiländereck). Po robu sankaške proge je potrebno hoditi previdno. Pa ponavadi kakšne pretirane gneče ni, pa tudi južen sneg povzroči kvečjemu negodovanje sankačev zaradi počasne vožnje.

Sankaška proga

Po progi ne hodimo dolgo. Ko markacije kažejo, da letna pot zavije levo, ji sledimo. Hoja po kolovozu ni posebej težavna, toda le, dokler ga ne zmanjka. Točno tako. Pred globokim grabnom jo je konec. Na srečo je cesta s progo le nekaj višje. Prehod je malo siten, a gre.

Prvi odcep

Spet hodimo po sankaški progi, vse dokler markacije ne gredo malo po svoje. Zakaj pa ne? Veliko bolj prvinsko, kot po poteptani progi, je hoditi po gozdu. Ptičje petje daje vedeti, da se pomlad že počasi prebuja. Spet pridemo na progo in jo čez nekaj minut na levi zapustimo.

Sledeč markacijam

Kvačkanje skozi gozd je lahko sitno, če so sledi predhodnikov poledenele. Toda končno je tudi to le del učenja. Zato pa so starejši in bolj izkušeni. Da prenašajo svoje izkušnje na mlajše. In jim seveda kljub utrujenosti pomagajo premostiti vsa zahtevna mesta.

Samotna pot

Spet pridemo na sankaško progo (presneto, ponavlja se kot mehiška limonada) in ji mimo vlečnice Stole in proge ob njej sledimo do velikega travnika na desni strani. Od tu gremo lahko naprej po sankaški progi do roba smučišča. Tam zavijemo desno in jo mahnemo proti vrhu.

Le ptice nama delajo družbo

Lahko pa zavijemo navzgor po travniku, najbolje bolj na desni strani, mimo koče. Vsekakor pridemo do roba smučišča, od koder do vrha Peči (1508 m) ni več daleč. Smerokaz sta nam visoka oddajnika, kmalu pa tudi eden od mejnikov, ki kaže na prijateljstvo med tremi narodi.

Na drugem bregu je smučišče

Hoje od izteka sankaške proge je za kakšni dve uri, midva sva seveda potrebovala nekaj več. Saj končno, zakaj pa bi hitela? Če si s tistimi, ki jih imaš najraje, čas tako ali tako ni pomemben. Na vrhu se seveda splača malo posedeti in pogledati naokoli. Se vidi kar v tri države in to več kot odlično.

Po travniku mimo koče

Kje je kaj, bomo vedeli, vprašali ali pogledali v zemljevid. Če smo bolj razigrani, v nogah pa je še dovolj moči, lahko tudi tečemo okoli (tro)mejnega kamna in tako v nekaj sekundah prestopimo kar tri meje. Ko pa se utrip umiri, bo potrebno smuči razmigati po pobočju navzdol.

Zadnji metri pod smučiščem

Lahko uvijamo v smeri prihoda. Ali gremo pač po smučišču. Ta možnost je bila tokrat, seveda boljša. Kaj bi utrujene noge, na daljših smučeh kot običajno, mučil s spustom po ozki sankaški progi, skozi gozd in potem še po tekaški progi. Spustiti se je potrebno po progi v smeri Drailänderhutte.

Sonček

Vozimo mimo spodnje postaje sidra in manjše koče na desni strani. Le malo naprej se levo odcepi ožja proga, kateri precej položno sledimo do smučišča. Po njem pa potem, vriskajoč ali pa tudi ne, odsmučamo v dolino. Za nama je bil dan, kot ga še ni bilo.

Tromejnik

(31.1.2010)

Je številka 14840 velika? Nedvomno precej večja od številke 1. Pa je tudi bolj pomembna? Nikakor. Kajti hudič se skriva v podrobnostih. Če nam namreč posamezni dan spolzi med prsti, ves trud, razburjenje, smeh in solze preostalih dni na enkrat niso pomembni.

Prvi koraki

Kajti ta dan je bil edinstven. Odvijal se je samo enkrat in imeli smo samo eno šanso, da ga izkoristimo v polnosti. Če nam je možnost spolzela med prsti, se tega ne da več popraviti. Konec, ende, finito. Zatorej se ne bojmo zagrabiti bika za roge in zaživeti svoje sanje.

Košenine nad Ločnico

Precej verjetno je, da si bomo na ta način priigrali asa, s katerim bomo marsikateri dan v prihodnje res živeli. Turna smuka je lahko tak as. Smuči drsijo skozi pršič, smreke so takšne, kot bi jih s cukrom posul, slišiš samo utrip svojega srca. Najlepši zvok. Ker veš da si.

Jakob

Ob tem ni pustiti vnemar, da se vedno pot začne s prvim korakom. Stara modrost, toda, kdo bi si mislil, aktualna tudi še danes. Pa le pazimo, da nas navdušenje ne zanese. Ker če bo prvi korak prevelik, bo trpel predvsem naš nos. Na katerega se bomo zvrnili. Zmernost je pač pravi recept.

Krožna pot

Jakob v Polhograjskih Dolomitih je kar prava izbira. Če je le snega zadosti. Izhodišče je pri gostilni Legastja (N46.107680 E14.349909; 438m). Če smo z avtom, ga bomo načeloma že kam stisnili. Z avtodomom pa bo večja težava.

Travniki pod vrhom

Najbolje, da vprašamo pri gostilni, samo tam je res zadosti veliko in ravno parkirišče. Nasproti gostilne gremo mimo večje hiše in po kolovozu navzgor. Ali pa jo mahnemo kakšnih sto metrov naprej v smeri Topol in se zapodimo levo na travnike.

Zadnji metri

Gremo navzgor in desno mimo kmetije. Sledimo markacijam v smeri letne poti. Takoj za kmetijo pot zavije levo, naš cilj se že vidi. Ko pridemo do ceste, zavijemo levo. Pred naslednjo kmetijo na levi lahko opazimo oznako za Jakob in krožno pot.

Rog in Brezovica pri Medvodah

Najbolje, da gremo levo in se vzpenjamo skozi gozd, mimo zajetja in naprej po letni poti. Ko spet pridemo do travnika, gremo naravnost do ceste, od tam pa potem proti vrhu.  Levo, desno ali naravnost. Naša izbira, vse poti pripeljejo na vrh.

Tošč

Midva sva šla levo do prvega naslednjega travnika, po njem navzgor in nato daleč levo, vse do travnikov, po katerih pripelje pot iz Medvod. Tu je potrebno zaviti desno, do vrha in cerkve sv. Jakoba je le še nekaj minut (806m, dobra ura hoje).

Užitek

Navzdol se spustimo nasproti vhoda v cerkev, se držimo malo desno skozi redek gozd in potem uvijamo po travniku navzdol do ceste. Sedaj smo spet na svojih sledeh in po njih peljemo nazaj do izhodišča (dvajset minut iz vrha).

Pršič

Nič zapletenega, torej…ali pač. Zasvojenost je huda reč. Sploh zasvojenost z življenjem. Kolikor nam ga pač še ostane.

Ognjene hladno

(23.1.2010)

Če bi prebrali samo ime, bi se nam v misli lahko prikradlo marsikaj. Vsaj razburljivega in vročega. A je vročine v teh mesecih tam gori bolj malo. Žal ali na srečo. Odvisno, kakšne ambicije imamo. Je pa ta goli vršiček vsekakor oboževan. Boža ga sonce, kuštra veter, gladijo meglice. In sem in tja zmoti samotni pohodnik.

Noč ima svojo moč

Samo za trenutek. Kot da bi ga ne želel predolgo vznemirjati. Pa ga družba nič ne moti. In tudi golote se nič ne sramuje. Še manj jo skriva. Ko stojimo pri tisti lužici, ki se ji reče Planšarsko jezero, in se ozremo proti Ravenski Kočni, ga bomo zagledali. Ne moremo, da ne bi. Ga pa res občasno kot sramežljivo dekle skrijejo oblački. Torej golota? Seveda!

Pot in čarobna lučka

Če smo z avtodomom, parkiramo prav pri Planšarskem jezeru (897 m; N46.404058 E14.516230). Tam je prostora načeloma zadosti. A vseeno se postavimo tako, da drugim ne bomo v napoto in nadlego. Iz parkirišča za gostiščem krenemo ob jezeru in naprej proti Ravenski Kočni. Po cesti ali kar tekaški progi.

Golota se jutranje sramežljivo skriva

Ko zavijeta levo in se začneta vzpenjati, je na levi strani ceste nekaj pokončnih dreves in štrcelj hrasta. Težko jih bomo zgrešili, so pa odličen kažipot. Tu zavijemo iz ceste desno v gozd. Že spomladi bo to kolovoz, sedaj ga pokriva snežna odeja. Pa pravi smeri vseeno ni težko slediti.

Prihod na Jenkovo planino

Ko pridemo na velik travnik pod kmetijo Ancelj (967 m; N46.394565 E14.528069), se držimo sledi predhodnikov. Če jih ni, gremo po travniku ob gozdu, dokler ne pridemo do ceste, ki pelje do spodnje postaje tovornih žičnic na Ledine in Češko kočo. Do sem še hitreje pridemo od omenjene kmetije.

Naša golota

Vendar, pozor! Cesta do kmetije je ozka, zadnji klanec dokaj strm, predvsem pa je težava s parkiranjem. Če bomo rinili do sem z avtodomom, se že prej pri gospodarju pozanimajmo, če bo na dvorišču zadosti prostora za parkiranje. Drugje pač ne bo šlo, pa tudi naprej se v zimskih mesecih ne da.

Megleno morje

Omenjena cesta gre po koncu travnika čez grapo, zavije desno in se vzpne. Ko se svet spet uravna, gremo levo, sledeč markacijam za naš cilj. Pot se vzpenja skozi gozd, preči kolovoz in spet izgine v gozdu. Ko znova pridemo do (drugega) kolovoza, smo na poseki. Do sem pridemo lahko tudi po (skoraj obvezni) smeri spusta.

Stari

Pri tablicah na cesti proti žičnicam gremo še kakšno minuto naravnost do manjšega travnika. Tam moramo na levi najti izrazit graben, ki teče le malo levo od ostankov velikega plazu izpred nekaj let. Graben nas pripelje na kolovoz, kateremu levo sledimo do poseke in priključka markirane poti.

Sonce je obliznilo Storžič in Triglav

No, ja. Poseka. Vsaj pred nekaj leti je bila. Danes je pobočje že krepko poraščeno. Do golote bo tako treba še malo naprej. Kolovozu sledimo naprej v smeri Jenkove planine. Ko zavije desno, gremo lahko naravnost in sledimo markacijam.

Grintavec, Dolška škrbina in Jezerska Kočna

Lahko pa se mu pustimo zapeljati še nekaj deset metrov do travnika z manjšo lično brunarico. Tu moramo zaviti levo in prečiti pobočja proti planini. Če smo prvič in ni nobenih sledi, pazimo, da ne rinemo previsoko, tja pod Babe. Ime je primerno, golote bo tudi zadosti, samo pozimi si bomo na njej polomili zobe. Zatorej le po pameti.

Jenkova planina

Jenkovo planino prečimo levo, v smeri našega cilja. Ko pridemo do gozda, se držimo desno in sledimo nekakšnemu useku med drevjem, dokler se svet na desno ne odpre. Prečimo, dokler ne pridemo na travnike. Po njih se vzpenjamo navzgor, dokler ne pridemo do grebena. Vrh je levo.

Male roke

Čeprav nas pogled na oddaljeno špičko preseneti, ugotovimo, da ni tako daleč (1788 m; od Anceljna dve uri in pol, od parkirišča pri jezeru kakšnih četrt ure več). Na vrhu nas golota ne bo tako prevzela, kot predvsem megleno morje nad katero se dviga, pa bolj ali manj strme špičke vse naokoli.

Travniki pod vrhom

Bo treba priti poleti, ko se lahko uležeš v toplo poletno travo in ure uživaš pripet visoko pod nebo. Tokrat vetrič zmrazi. Bo treba migati. Spust poteka po smeri pristopa, tu ni kaj govoriti. Torej po travnikih, levo skozi usek in na planino, po najboljših prehodih do poseke.

Goli vrh

Potem po kolovozu do grabna in po njem do ceste proti žičnicam. Nič posebno zapletenega (do Anceljna tričetrt ure, do jezera še četrt ure več). Razmere pa? Včasih boljše, včasih slabše. Da le ne škripa preveč pod smučmi, saj ni, da bi človek motil gozdni mir. In se na koncu smuka prestrašeno oziral, ali je od mase sploh kaj ostalo.

Nad megleno morje se dviga Zeleni vrh, nad Jezerskim vrhom pa Pristovški Storžič, zadaj Obir

A tako pač je. Snega na teh pobočjih ne utrdijo ropotajoče pošasti na gosenicah, temveč le nežno pogladi neka nevidna roka. In zato je spust tudi nekaj čisto posebnega. Enkratnega in neponovljivega.

Smuka