Arhiv kategorij: Primorska

Nanos – Abram

(11.10.2008)

Ko pripelješ v Razdrto je najbolje zaviti za Veliko Ubelsko in parkirati na enem od dveh lepih parkirišče. Spodnje, tik nad cerkvijo ima na sredi uvoza sicer graben, malce visi, se pa precej manj sliši hrup z AC in tudi zjutraj okoli tebe ne ropotajo preveč zgodnji popotniki (45.758944 14.061712). Spati bi se dalo tudi, če bi šel čez most in po makadamu levo do konca, vendar je tudi tam presenetljivo dobro slišati hrup z AC. Sploh iz petka na soboto, ko se furajo še tovornjaki.

Spodnje parkirišče

Spodnje parkirišče

Torej iz parkinga greš čez AC, zaviješ levo na makadam in po nekaj deset metrih slediš tabli desno čez travnik in v gozd. Ko se poti ločita, je če hočeš zašpiliti klobaso, najbolje zaviti desno po strmi poti. Ta najprej poteka po prijetni stezi po gozdu, v srednjem delu pa je precej izpostavljena, nekaj je jeklenic in klinov. Ko se bolj skalnati del konča in se odprejo čudoviti razgledi na Razdrto in okolico, je potrebna velika previdnost zaradi nevarnosti zdrsa, saj bi bil padec po strmem travnatem pobočju usoden.

Po strmi poti

Po strmi poti

Celo pot je potrebna tudi previdnost zaradi padajočega kamenja. V soboto je pred prvo jeklenico, na ne prestrmem in gozdnatem pobočju, v fanta v šolski skupini priletel kamen. Zadeva se je končala z razbitim obrazom in poškodovanim kolenom. Na vrhu se lahko ob oddajniku stopi na rob, tam je najlepši razgled, potrebna pa je previdnost, saj je nekje nekaj metrov prepadnih, povsod pa so strma travnata pobočja, na katerih se ni možno ustaviti. Zato se otrok ne sme spustiti iz oči!!!

Razgledni rob ob oddajnikih

Razgledni rob ob oddajnikih

Malo pod vrhom je Vojkova koča. Do sem gor je po strmi poti iz Razdrtega okoli dve uri hoje (z otroci seveda). Od koče je najbolje izbrati poti ob robu ali pa se do sv. Jeronima (Hieronima) odpraviti čez Grmado. Malo nad cerkvico pot zavije levo, prvih nekaj minut hoje je izpostavljene, ko pot pride v gozd, pa prijetna steza ni več zahtevna. Za gozdom se ločita dve stezi. Spodnja, manj shojena, pripelje precej naravnost navzdol na konec parkirišča na makadamski poti, kjer se vse začne.

Bodeča Neža

Bodeča Neža

Po njej torej pridemo nazaj do mostu čez AC in Razdrtega. Gornja je sicer bolj shojena, zavije pa malo nelogično bolj v pobočje. Po njej pridemo do razcepa, kjer se odcepi strma pot in potem naprej do Razdrtega. Od koče uro in pol do dve uri.

Pogled proti Nanosu

Pogled proti Nanosu

Iz Nanosa je možno oditi do Abrama. Pot je markirana in del transferzale. Od Vojkove koče se lahko sledi markacijam in hodi malo po cesti, malo izven nje. Lahko pa se gre tudi cel čas po cesti. Lahko pa gremo do sv. Jeronima (glej zgoraj) in potem po makadamski cesti od njega navzdol (kmalu se ena cesta odcepi nazaj desno progi Grmadi, mi gremo naprej) nižje pa pridemo do razcepa s potjo od Vojkove koče, kjer zavijemo desno in se vrnemo kakšnih sto metrov nazaj v smeri koče. Vse tri možnosti se torej stečejo pri lesenem kažipotu, kjer zavijemo v breg pod Laniškim vrhom.

Bogomoljka

Bogomoljka

Pot se malo vzpenja (tudi steza, ki se sredi pobočje odcepi desno, bo v redu), prevali preko sedla in potem spusti skozi gozd in po kamniti poti do makadamske ceste. Tu je spet leseni kažipot, ki nas usmeri desno in po krajši strmini spet iz ceste levo preko travnika in v gozd. Ko pridemo iz gozda gremo po stezi čez visoke trave in nato ob neki ograji z žico naprej do makadamske poti.

Čudovite jesenske barve

Čudovite jesenske barve

Tam zavijemo desno (leseni kažipot) in gremo po makadamu do Abrama. Skupaj dve uri od Vojkove koče. Na Abramu, če bi kdo gor prilezel z avtodomom (cesta je v delu, ki smo ga prehodili izgledala v redu) je prostora za parkiranje, prenočitev več kot dovolj, čista ravnina pred lovsko kočo… Če kdo dela transvezalo, je žig pri turistični kmetiji levo iz ceste, nasproti lovske koče. Tam imajo v premajhni kletki velikega medveda, okoli pa skačejo kozlički, verjetno večerja.

Medo na Abramu

Medo na Abramu

Povratek poteka po isti poti, le da na križišču poti (pri prvem lesenem kažipotu, gledano iz smeri Vojkove koče), če hočemo priti do Razdrtega, zavijemo po makadamu kakšnih sto metrov nižje in se potem po opisani poti odcepimo proti sv. Jeronimu in po položni poti navzdol.

Sv. Jeronim ali Hieronim

Sv. Jeronim ali Hieronim

Vse skupaj do Razdrtega uradno tri ure, bi šlo tudi kakšne pol ure manj. Sicer pa je sedajle, ko se je bukev že obarvala in so visoke trave zlate, to čudovit izlet…

Sončni zahod nad Razdrtim

Sončni zahod nad Razdrtim

Vremščica

(13.5.2007)

Vremščica je vrh na Primorskem, praviloma dostopna v vseh letnih časih. Spomladi so njena pobočja pravi rožni vrt, polna sladkega korena, potonik in drugih cvetic. Poleti zna biti na njenih vršnih pobočjih kar prevroče in komaj čakaš povratek v hladni gozd.

Divja potonika

Divja potonika

Jesenske trate pa že ujamejo prve sunke burje, ki pravo moč velikokrat pokaže pozimi in prestavlja vse kar ni dobro priraščeno. Izhodišče so nam bile Senožeče (558 m), kjer se da parkirati in tudi prespati na parkirišču sredi vasi (N45.721185 E14.039229).

Parkirišče v Senožečah

Parkirišče v Senožečah

Ko iz parkirišča previdno prečkamo glavno cesto, nas na drugi strani za roko primejo smerokazi in markacije ter vodijo skozi staro jedro primorske vasi. Ko hiše ostanejo za nami, sledimo makadamski poti in stezi, ki nas zapelje v gozd. Komaj čakamo, da že malo zadihani čez Kurja polja po cvetočih travnikih pridemo pod vršiček Slatno (914 m).

Cvetoči travniki nad gozdom

Cvetoči travniki nad gozdom

Markacijam lahko sledimo po levi strani kuclja, se spet ohladimo v gozdu in pridemo do ceste v Virbašnjem dolu. Cesta do sem pripelje iznad Gabrč, odcep zapeljuje ob stari cesti proti morju. Sedaj iščemo pot, ki nas skozi gozd pripelje do travnikov spet šele tik pod vrhom Velike Vremščice, tudi gore sv. Urbana imenovane (1027 m).

Proti vrhu

Proti Mali Vremščici

Ob izdatnem duhanju pomladanskih rožic, do sem računajmo kar dve uri in pol hoje ali še več. Z vrha so seveda čudoviti pogledi vse naokoli. Če nismo ravno domači v teh krajih, nam pri razvozlanju zapeljivih gričov nekaj pomagajo oznake na vrhu, seveda pa tudi dober zemljevid ni v napoto.

Velika Vremščica

Velika Vremščica

Vzeli smo si čas, nikamor se nam ni mudilo. Sedeli smo v travi, iskali palčke ter uživali v razgledu. Ajda ni bila najboljše volje in je zamrmrala, da palčkov tako ali tako sploh ni. Živa ji je takoj odbrusila nazaj da sploh ni važno ali palčki so ali ne, važno, da so sladkarije.”

Na vrhu

Na vrhu

Če smo ljubitelj rož, pa le pustimo, da nas že ko tam pod Slatno nad Kurjimi polji pridemo iz gozda, zapeljejo cvetoči travniki. Malo po svoje jim sledimo čez hrib. Markacije spet najdemo pri stanu, ki je danes bolj gostilnica pod Čemparjevim vrhom (892 m).

Navadni zlati koren pod Slatno, v ozadju Vremščica

Navadni zlati koren pod Slatno, v ozadju Vremščica

Pot od tu je bolj odprta, travnikom, prepletenim s potmi, sledimo po markirani poti ali pa kar naravnost proti Mali Vremščici ali Bukovem vrhu (932 m), kjer malo bolj levo ugledamo najvišji vrh. Možnosti je torej dovolj. Najboljšo pa ubodemo, če gremo po eni poti gor in po drugi dol ter tako zašpilimo klobaso. Iz Virbašnjega dola se vrnemo tako ali tako po isti poti, zgubiti se praktično ni možno.

Hrošček

Hrošček

Da bodo rože ostale čudovite lepotice samo, če jih ne primemo v dlan in nasilno ugrabimo, pa tako ni treba posebej opozarjati. Ko pridemo nazaj v Senožeče, si le vzemimo čas za občudovanje primorskih hiš, vodnjaka sredi vasi, ostankov gradu, dvorca Snosetsch in cerkve sv. Jerneja.

Ostanki dvorca

Ostanki dvorca

Slavnik

(17.3.2007)

Na prepišen primorski hrib je možno priti iz različnih smeri. Najbolj poznan in oblegan pa je nedvomno pristop iz Podgorja (507 m). Parkirati ni težava, pred vasjo, točno pred asfaltnim igriščem,  zavijemo desno na veliko makadamsko parkirišče (N45.531394 E13.948317). Tudi, če prespimo, nas skoraj gotovo nihče ne bo preganjal.

Na izvozu iz parkirišča

Na izvozu iz parkirišča

Iz parkirišča korak zastavimo desno ob cesti, zavijemo v vas in poiščemo začetek strme poti. Če hočemo špiliti klobaso, bo ta za vzpon najprimernejša. Pot poteka po gozdu, je kamnita, zato le popazimo, kako polagamo nogo na strmino. Še posebej pa je potrebno biti previden, kolikor je pot mokra ali če to pot izberemo za sestop.

Podgorje

Podgorje

Ko se gozd zredči in sunke vetra zaustavljajo le posamezni borovci, se že začnejo odpirati pogledi naokoli. Vse od vasi, pa tudi po vršnem travniku, teče pot tako jasno, da se zgubiti skoraj ne moremo. Seveda pa se lahko odločimo tudi za vzpon po položni poti.

Vzpon po položni poti

Vzpon po položni poti

Zavili smo na položno pot in se tako vzpenjali po makadamski cesti. Vas Podgorje je hitro izginila za nami. Ob poti smo občudovali razbrazdane skale, rumene trobentice. Včasih je med travo zašumelo – martinček se je tekel skrit. Pot se nam je kar malo vlekla in prav zadovoljni smo bili, ko se je pred nami odprl travnik, na vrhu nad njim pa je stala koča.”

Koča in vrh Slavnika

Koča in vrh Slavnika

Le nekaj korakov pod vrhom (1028 m) leži Tumova koča, več kot odlično zatočišče ob mrzli in še kako močni burji, ki pihne proti morju praviloma ravno takrat, ko se odločimo zlesti na priljubljeni primorski razglednik.

Na vrhu je dešifrator pogleda

Na prepišnem vrhu je dešifrator pogleda

Do sem potrebujemo približno dve uri hoda. Če nas razganja od kondicije lahko tudi precej manj, če pa znamo uživati v razgledu, pa tudi več. Na vrhu so postavili dešifrator pogleda, ki pride še kako prav takrat, ko bi se v jadra zemljevida uprl le premočan veter.

Martinček

Martinček

Če bomo navzdol špilili klobaso, se od koče odpravimo levo, po kolovozu čez travnike proti gozdu. Pot navzdol je preplet steze in makadamske poti. Slediti ji ni težko, zato imamo toliko več časa, da med drevjem ujamemo skrit razgled, ob poti navdušeno vzkliknemo ob pravi formi vivi kraških oblik in prestrašimo kakšnega martinčka.

Življenje najde pot

Življenje najde pot

Ta, za planince položna pot, pa je pravšnji izziv za gorske kolesarje, ne glede na to, ali po njej sopihajo ob vzponu ali vriskajo ob spustu.