Že tri leta hodimo na Korziko, pa še nismo bili tam. Zadnji hip oče prepriča ostale, da gremo raje drugam. Lansko leto smo imeli čas za dopust v avgustu, oče je rekel, da to ni čas za dopust v Italiji in Franciji. Zato smo šli tja, kjer ni gneče. Na sever, kot vedno. Hči pravi, da je bil oče v prejšnjem življenju verjetno Puffin, simpatičen rdečekljun ptič severnih morij. Lahko bi šli na primer na Škotsko.

Pa še nekaj je odločilo: Superfast Ferries vozi na treh linijah. Ancona - Patras, Hanko (Helsinki)-Rostock in Rosyth(Edinburgh)-Zeebruege. Na tej zadnji liniji se še nismo peljali. Proti vožnji s trajektom te vrste nihče v družini ne protestira. Zgodaj zvečer dobra večerja, pozno zvečer dobra plesna glasba, ponoči dobra postelja, zjutraj dober zajtrk. Najbolj je tega vesela mami, ker se ji ni treba dan ali dva cijazit po deset ur. Da bi bila pot bolj zaokrožena, smo se na Otok peljali iz Calaisa v Dover s trajektom. Vlak skozi tunel je primeren za avtomobile, avtodom mora zaradi višine tja kot tovornjaki šleperji, plačate tudi toliko.

V Veliko Bitanijo ne smete tihotapit cigaret, mleka, orožja in doma presnetih zgoščenk. Ampak so cariniki gentlemeni in samo prijazno vprašajo če morda česa od tega nimate pomotoma s seboj.

V Angliji je bila prvovrstna atrakcija vožnja po levi. Vsi smo sodelovali. Več kot je prometa, lažje se znajdeš, ker itak vsi vozijo po levi. Težje je bilo naslednje dni zjutraj. Avtodom se je najprej pri recepciji avtokampa zaparkiral na desni rob ceste. Medtem ko sem plačeval, se je nasproti na srečo vedno pripeljal kakšen Anglež ali Škot in dal z mrkim pogledom vedet, da parkiramo na njegovi strani. Rekel ni pa nič. Nasploh so tam šoferji hladnokrvni, obzirni in preveč prijazni. Na ozkih cestah smo tako vljudno drug drugemu dajali prednost, da smo večkrat kar oboji stali na izogibališču. Še danes bi verjetno čakali na kakšnem izogibališču, če bi po vsej sili želeli dati prednost Škotu.

Od juga Anglije navzgor smo izbrali ogled Canterburryja (cca 4h) in Yorka (cca 6h). Parkirajte na P+R, za avtodome so posebne cone (+ voda + odtoki). Parkirnina je poceni, dvonadstropni avtobus do centra pa še bolj. Se trudijo da tisti, ki rinejo z avtom v center, izpadejo trapasto. Obe mesti sta simpatično angleški. Ponosni, starinski in odlično ohranjeni.

Avtoceste se v Veliki Britaniji ne plačujejo. Namesto tega vas odirajo na bencinskih črpalkah. Najdražje gorivo je ravno nafta.

Tudi hrana za ljudi je precej draga. Sploh je bil ves izlet nekam drag. Stroške si zapisujem kot kakšen Nemec in jih bom povedal, da prehitro ne izgubite veselja, na koncu.

Po dveh dneh Anglije smo prišli do meje s Škotsko. Prvi vtis je bil, da je tudi avgusta hladno in da imamo srečo, ker ne dežuje. Takšno srečo smo imeli še vseh nadaljnih 14 dni. Vendar so vse naše fotografije okrašene z oblaki na nebu, nekatere tudi z meglo.

Ovce, whiskey in Škote smo doživeli v naslednjih dneh.

Do večera smo se pripeljali v avtokamp na robu Edinburgha, naslednja dva dneva smo se vozili v center z mestnim avtobusom. Edinburgh je eno najlepših evropskih mest. Najbolj smo bili navdušeni nad festivalom uličnih umetnikov, ki ga prirejajo vsako leto avgusta. Zbere se več sto nastopajočih iz celega sveta. Predstave trajajo pol ure in več, z retoriko in mimiko prekašajo marsikaterega poklicnega igralca, z vsebino pa poskrbijo za navdušenje gledajočih, da se potem v klobuku znajde čim več.

Nad mestom stoji velik, lepo ohranjen grad. Za sprehajanje je najboljša Princess Street s parkom na eni strani in modnimi trgovinami na drugi, starinska High Street z neskončno lokali, oziroma George Street, kot trdita mami in hči, z velikimi trgovinami priznanih svetovnih znamk.

Oče in sin sta si medtem ogledala muzej zemeljske zgodovine Earth History Museum, vsi skupaj pa potem še kraljevi botanični vrt - Royal Botanic Garden.

V Edinburghu bi lahko ostali najmanj teden dni, zabave ne bi zmanjkalo.

Na poti ob vzhodni obali proti severu kar mrgoli zanimivosti. Prednjačijo seveda gradovi, ki jih sedanji lastniki ponujajo na ogled. Vsi so lepo ohranjeni in vzdrževani, vsak ima svojo zgodovino in vodiča, ki jo z mnogo smisla za humor, razloži. Pri teh razlagah smo hitro ugotovili, da ne znamo angleško ampak ameriško. Šele po nekaj dneh smo razumeli več kot polovico povedanega. Prednost v razumevanju so imeli otroci, ki so hitro povedali, da je to zaradi gledanja televizije in a vidiš, oče, da je dobro, da jo toliko gledamo. Oče je zares dobro začel razumeti vse besede, kar so jih škoti govorili, šele zadnji dan.

Pogledat smo šli tudi grad Glamis, kjer je bila rojena kraljica - mati, ki je po rodu Škotinja. Mož - princ je iz Wallesa, živijo pa v Windsorju v Angliji. Tako da na celem otoku, ki se imenuje Velika Britanija, nihče nikomur nič ne zameri zaradi lokalpatriotizma.

Za ravnovesje kraljičinemu gradu, smo šli takoj zatem pogledat še destilerijo viskija. Pohvalili so se, da delajo pravi, najmanj 12 let v sodih postaran, Scotch Whiskey. Imena imajo takšna, da sem jih prvič slišal. (Lochnagar, Glenrothes, Springbank,..) Povedali so nam tudi, da so sicer znane znamke (Ballantines, Johnny Walker,....le "blended whisikie" kar pomeni, da je pravega, 12 let v sodih staranega le del, ostalo je letni pridelek. Staranje in zaloge veliko stanejo, kdo bi ga potem še pil ? Cene pravega Škotskega viskija so v teh destilerijah od 40 funtov = 60 EUR navzgor.

Ogledali smo si tudi proizvodnjo blaga iz kašmirske volne v tovarni Johnstons. Najbolj so ponosni, da je tradicija družinske tovarne dolga 5 generacij, in še vedno prodajajo najbolj znanim firmam. (Dior, Sisley, Versace..) Volno pripeljejo zares iz Kašmirja. Tam je podnebje suho in hladno, da je kozja dlaka dolga in mehka. Ko so te koze poskusno naselili na Škotskem, je bila zaradi toplega in mokrega podnebja dlaka kratka in trda.

Za kopanje v morju okoli Škotske je treba biti korajžen. Ne imenuje se zamanj Severno moreje. Le hči je zbrala dovolj poguma in zaplavala. Ostala družina jo je pričakala z brisačami, mamica in oče sta za vsak slučaj ponovila vaje iz umetnega dihanja.

Prenočevali smo, razen dveh noči, vedno v avtokampih. Na večini primernih parkirišč so table, da je kampiranje prepovedano. Med iskanjem prostorov brez tabel, smo vedno naleteli na nekaj avtokampov ali Caravan Park-ov in potem v enega od njih zavili. Vsi so lepo urejeni in lastniki ali receptorji zelo veseli da kdo pride. V avtokampih, kot tudi sicer v Veliki Britaniji vlada red in ljudje se ga tudi držijo. Čeprav je izgledalo tečno, da dodelijo točno določeno parcelo, razložijo v katero smer mora biti avtodom obrnjen, koliko metrov mora biti do soseda, itn., ugotoviš, da je to dobro zato, ker se tudi drugi tega držijo. Če ti ne smeš zakrivat pogleda na morje drugim, ga tudi drugi tebi ne smejo. In ga tudi ne.

Najlepši del Škotske, kar smo jih videli, je Scotish Highlands na severu. Pokrajina je razgibana, od rastlinja so večinoma mahovin in nizko gmičevje, slikovitih barv. Ceste so ozke, prazne, ovinkaste.

Prav na severnem koncu Škotske, v kraju John o'Groats smo doživeli vrhunec potovanja. "The wildlife experience of lifetime". Z motornim čolnom, gumenjakom (350 KM) smo se peljali proti Orkneyskim otokom gledat naselbine tjulnov in raznih vrst ptičev severnega morja. Celo hrbet kita smo videli v daljavi.

Po zahodni obali smo se vračali proti jugu. Za otoke Hebride je zmanjkalo časa, po vseh pripovedovanjih pa so vredni obiska.

Eden od krajev, ki ima lepo ime, drugega pa nič, je Glasgow. (če izvzamemo Buchanan Street s trgovinami in Museum of Transport, zelo primerno za zabavo obeh spolov v družini, vsak na svojem koncu).

Seveda nismo izpustili jezera Ness (Loch = jezero). Ampak prej bi zadeli sedmico na lotu, kot videli pošast. Je pa zanimivo, da na stotine turistov, z nami vred, podleže reklami in gre gledat nekaj, česar ni.

Kot smo si obljubili, smo zadnja dva dneva zopet preživeli v Edinburghu. In zopet videli nekaj odličnih pouličnih predstav.

Med najbolj znanimi Škoti so izumitelj James Watt, pisatelja Sir Walter Scott in Arthur Conan Doyle, med najbogatejšimi pa Andrew Carnegie (zgradil je koncertno dvorano v New Yorku), Mc Donald, Mc Donell Douglas, Mc Intosh in ne navsezadnje Sean Connery.

Škoti imajo tudi dober smisel za humor. V pralnici nekega avtokampa je bil poleg odprtine za kovanec na sušilnem avtomatu napis : Optimist is a person who hopes to dry a full load of wet clothes for 20p. Realist inserts 6 20p coins.

17 ½h ur dolga vožnja s tajektom iz Rosytha (prostanišče 20 km severno od Edinburgha) v Zeebruege je bila, kot se spodobi za velike ladje. Vožnja iz Zeebruggeja v Ljubljano pa razen za očeta, ki strašansko rad šofira, dolgočasna.

Sedaj še nekaj statistike. Vsakič me popade misel na Nemce in njihovo obsedenost s puritansko natančnostjo. Vendar sam nisem nič boljši, celo rad jih berem in tudi pišem.

Ljubljana - Calais 1370 km
Dover Škotska meja 670 km
Kilometri po Škotski 1730 km
Rosyth - Zebrugge po vodi 720 km
Zebrugge - Ljubljana 1250 km

Skupno prevoženo št. kilometrov 5020, po vodi okoli 800 km.

Povprečna poraba goriva 12,4 l/100 km (na Otoku 11,4)

Cenik:
Porabljeno za gorivo : 617 EUR (1 liter dizla stane 270 SIT)
Trajekt Dover Calais Avtodom + 4 osebe 270 EUR
Trajekt Rosyth - Zeebruge Avtodom + zunanja kabina 4osebe 740 EUR
"Krepka malica" npr. pizza, pečeni kruhki v pubu, za 4 osebe 70 EUR in več
Povprečna cena prenočevanja v avtokampih : 21 EUR/noč
Vstopnine za gradove, muzeje, atrakcije,..: 490 EUR

Vreme na Škotskem: deževno 0 dni, oblačno 4 dni, sončno 5 dni, delno sončno 8 dni.

Vse zgoraj opisano se je zgodilo 27 julij - 16. avgust 2003.

Škotska je lepa, urejena in mirna dežela. Priporočamo vsem, ki ne potrebujejo dopusta ob morju in pod vročim soncem, radi pa imajo naravo, red in mir.

Snemi Dover to Rosyth - autoroute datoteko