Grčija 2006

1.dan, ponedeljek, 24.07.2006 590 km

Odhod od doma ob 11 uri, prihod v Beograd ob 19:30. Vožnje torej dobrih 8 ur, z enim vmesnim polurnim postankom in dvema mejama. Na mejah nobenih težav. Ustavljanje za kavo in za hitro kosilo. HR cestnina se plača na koncu pred Srbijo v Lipovcu v celoti, razen odseka Bregana, kjer je svoja mitnica takoj po prehodu SLO-HR meje. Skupaj ~23 €. Med potjo dobim kar nekaj Glišinih SMS-ov, vsi so si podobni: »Gdje ste sad?«. Končno nas proti večeru dočaka na svojem parkingu. Čeprav mu je današnji slavljenec Frenk že vnaprej povedal, da bo za krčkanje na žaru sam poskrbel, nas vseeno čaka dobršen del že pečenega in toplega odojka. Spet bo ostalo polno mesa, naše hladilnike pa že zdaj zapiramo s koleni, tako je vse polno. Po gostiji še debata, kot je že v navadi, tja do dveh zjutraj, nato spanje pravičnih.

2.dan, torek, 25.07.2006 650 km

Našega beograjskega prijatelja zapustimo ob 10:30, predviden cilj je Solun oz. prvo dostopno morje takoj za njim. Srbske AC so dobre, cestnine plačujemo s srbskimi dinarji, nategi s provizijo ob plačevanju z € tako odpadejo. Tuji kamperji spadajo v 8. razred, Frenk s svojim Tischerjem v 6. razred , tako da mi plačujemo kar 3X več od njega. Da bo stvar poštena, se zmenimo, da nam časti večerjo. Cestnine so kar drage, vse skupaj ~70€. AC se konča kakih 90 km pred makedonsko mejo, vendar je magistralka OK, radarjev ob cesti ni videti. Na srbsko-makedonski meji ni težav, le firbčni makedonski carinik pregleda notranjost kamperja. Tudi v Makedoniji prvih nekaj deset km ni avtoceste, nato proti jugu poteka po stari magistralki po pobočjih nad Vardarjem. V nasprotno smer, proti severu, je zgrajena nova avtocesta nekje na drugi strani hribov?? Vmes nas nekajkrat pošteno opere dež, sem že pomislil, da smo zgrešili in gremo namesto proti jugu na sever. Po treh tednih vročine pod Karavankami me tukaj na jugu pere dež. Čudni časi. Cestnina za makedonske avtoceste je skupaj slabih 5€. Uradniki na MK-GR meji samo pomahajo, gneče nobene in že se vozimo proti Solunu. Nekaj km pred njim zavijemo na AC proti Atenam in na prvem odcepu, ko končno zagledamo v bližini morje, zavijemo dol, poiščemo makadamski parking (N40,45865 / E22,58591) v obmorskem mestecu Nea Agathoupoli in po obvezni nočni debati v miru zaspimo.

3.dan, sreda, 26.07.2006 200 km

Na neugledni plaži dotočimo svežo vodo in nazaj na AC proti jugu. Odločimo se, da gremo pogledat plažo v Nies, ki jo je predlagal Udi. Kar nekaj cestnine se plača za povsem navadno dvosmerno magistralko, kamperji spadajo tukaj med tovornjake, Frenk spet plačuje skoraj pol manj. Vozimo se mimo Olimpa, najvišje gore Grčije, ki je pokrit z oblaki ter mimo neskončnih polj kaj pa vem katere rastline. Brez Udijevih GPS koordinat tega Nies zaliva sigurno nebi našli. Kako je to izvohal, nimam pojma. Skozi mesto Sourpi vodi dokaj ozka cesta nekam gor v hrib in na vrhu se odpre pogled na drugo stran, kjer je lep zaliv. Ko se pripeljemo do obale, nam GPS pove, da smo na cilju (N39,10928 / E22,92679). Hm, ali je možno, da je Udi parkiral na tem malem prostorčku v prvi vrsti? Goran pravi, da kamperja tukaj noter ne spravi. Vseeno se izkaže, da je dovolj prostora celo za tri kamperje. Izmerim temperaturo morske vode. 29°C. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič plaval v tako toplem morju. Zvečer vinček na mizi, zvezde na nebu, prva vrsta... Končno se prične pravi dopust.

4.dan, četrtek, 27.07.2006 0 km

Že prejšni večer je padla odločitev, da ostanemo v zalivu še en dan. Jutranje plavanje mi lepo zbistri glavo. Tale zaliv mi je vedno bolj všeč. Ni nobene trgovine, tudi voda tam nekje teče iz neke pipe, kot bi se ji sanjalo. Spravim se na kolo, namen je kakšne pol urice kolesarjenja, mogoče celo najdem kje kakšno trgovinico. Pol ure se je spremenilo v dve uri, naredil sem pošteno turo okoli polotoka, skozi turistično mestece Amaliapolis in v mestu Sourpi našel celo supermarket. Otovorjen s kruhom, paradižnikom in sadjem v opoldanski pripeki s težavo premagam že zgoraj omenjen hrib oz. prelaz. Sem toliko trmast, da ne poštopam enega od množice pick-upov, ki se počasi vozijo mimo mene in se čudijo bedaku, ki goni kolo v ta hrib. Na vrhu »prelaza« se osvežim z vodo, ki počasi teče iz vodnjaka, še fotka zaliva, nato osvežujoč spust do naše baze. Tam že vse veselo, uničujejo nekaj žganega. Človek se samo za trenutek odstrani, že se veselijo na polno. Zvečer si otroci najdejo zabavo v nekakšnem disku ob plaži. Imamo občutek, da smo jim odprli sezono, vprašanje, če so že imeli toliko turistov naenkrat na svoji plaži. Med tednom je lokalna plaža, zelo primerna za otroke in njihove igre, skoraj prazna. Me zanima, kaj je med vikendi, verjetno jo napolnijo Grki iz okoliških krajev. Mi tega tokrat ne bomo doživeli, ker gremo naprej proti Termopilam, Delfom, Atenam .....

5.dan, petek, 28.07.2006 290 km

Spet jutranje kopanje, v dnevniku obnovim dogodke prejšnjega dne, družba se počasi prebuja in eden za drugim kapljajo iz kamperjev. Končno se ob 11 uri odpravimo naprej. Na vrhu »prelaza« je tekoča voda, kjer napolnimo zaloge sveže vode. Po AC se odpeljemo proti jugu, vmesni cilj so Termopile. Da vidimo to čudo od žveplene termalne vode, ki jo je omenjal Vizo v svojem potopisu. Potoček, manjši slap in še manjši bazenček najdemo brez težav (N38,79356 / E22,52846). Zrak je smrdljiv, napojen z vonjem po gnilih jajcih. Vizo mora biti kanček mazohista, da je lahko tukaj celo prespal. No ja, če se je v vodi kopala njegova Tina, moram to preizkusiti tudi jaz. Poskušam se potopiti v umazan smrdljiv bazenček, vendar stvar ni tako zelo preprosta. Voda je zame prevroča, da bi se človek kar tako namakal. Izmerimo temperaturo. 41°C. Zanimivo, voda sploh ne smrdi, smrdi samo ozračje. Vseeno se stuširam pred kamperjem, ziher je ziher.

Ostala družba nima želje po iskanju nekega spomenika na drugi strani ceste, zato se po glavni cesti vrnemo nekaj kilometrov nazaj in zavijemo na gorsko cesto proti Delfom. Do tega dne sem mislil, da je Grčija ravninska dežela, tokrat vidim, da temu ni tako. Čez en prelaz, pa malo dol, pa spet gor, pa dol skoraj do morja, pa spet na 500m nadmorske višine do gorske vasice Delfi. Prevozimo ozke ulice vasice in parkiramo na koncu ob cesti tik pred vhodom v muzej.

Možno je kupiti vstopnico ločeno samo za muzej na prostem (6€), ali samo za muzej v velikem novem poslopju (6€), ali skupno vstopnico za oboje (9€). Otroci in študenti imajo zastonj. Presenetljivo so priznali slovensko študentsko izkaznico, pričakovali smo, da bodo zahtevali mednarodno izkaznico. Muzej na prostem je prvi na vrsti, samo kamenje, templji, gledališče, prav na vrhu pa so si ti frajerji zgradili pravi stadion s tribunami. Vse to so zgradili v strmem pobočju, pod visokim prepadnim skalovjem, zadeva je dokaj impresivna, vsekakor vredna ogleda. Priporočam, da si na to »gorsko turo« vzamete s seboj kakšen litrček pijače. Nekoliko rešuje situacijo vodnjak s tekočo vodo nekje na sredi tega kompleksa.

Vrnemo se navzdol v izhodišče in si ogledamo še klimatiziran muzej v stavbi. Tam so razstavljeni raznorazni kipi, ki si jih verjetno našli med vsem tem kamenjem, maketa svetišča, opisi dogajanja. Preletim vse te prostore, nato pa raje na mrzlo pivo v kamper. Dost mam tega kamenja za ta dan.

Frenkovi se namesto muzejev raje sprehajajo po gorski vasici. Ko se vsi zberemo, nadaljujemo navzgor skozi še višje ležečo gorsko mesto Arachova. Na razgledni ploščadi kak kilometer naprej se ustavimo, naredimo kosilo, sledi spust v dolino. Naslednji cilj je morska obala. Najbližje izgledajo Udijeve GPS koordinate za mesto Porto Germeno. Pa pojdimo tja. Spet čez hribe in navzdol do zaliva (N38,14585 / E23,22392). Plaža prodnata, parkiramo lahko samo ob cesti, vendar v prvi vrsti. Neke vrsta mestna plaža. Ker je že noč, sklenemo ostati, prespimo v čistem miru.

6.dan, sobota, 29.07.2006 70 km

Plaža tik pod nami se počasi polni, Grki imajo izgleda tudi proste vikende. Voda je čista, vendar ima samo 22°C. Idealno za ohladitev. S Frenkom si s kolesom ogledava okolico. Nič zanimivega, ceste naprej ob obali ni, torej se bo treba vrniti po isti poti čez hribe.

Zgodaj popoldne nastavimo GPS na Atene oz. kamp v zahodnem predmestju glavnega mesta Grčije. Sledi spet vožnja po dobrih cestah skozi hribovito pokrajino, v gorskih mestih se ne ustavljamo. Nato spust do Eleasisa in nadaljevanje po AC v Atene. Že takoj, ko AC preči manjši hrib in zagledamo mesto pred nami, je jasno, da s temi našimi gajbami nimamo kaj početi v tem velemestu. Kamp Camping Athenes je ob zahodni vpadnici, vendar na nasprotni strani ceste glede na naš prihod iz zahoda. Prevozimo kar nekaj kilometrov, preden z manjšim prekrškom uspemo obrniti in se vrniti nazaj pred vhod kampa (N38,00952 / E23,6722). V kampu je v tem času kar nekaj prostih mest, vendar bodo verjetno avgusta, ko navalijo italijani, parcele pod drevesi verjetno polno zasedene. Cena je zasoljena, mi za kamper in pet oseb plačamo 43€. Kasneje izvemo, da je možno parkirati na vmesni parking med ograjo kampa in recepcijo za bistveno manjši denar, vendar tako ni WC, tuš in elektro uslug. Gazdarica kampa nas ima stalno pod kontrolo, težko bi bilo na ta način kaj goljufati.

7.dan, nedelja, 30.07.2006 200 km

V mesto vsakih 10 minut vozi lokalni avtobus (oznaka A15 ali B15), postaja je pred kampom oz. na nasprotni strani vpadnice. Od končne postaje avtobusa v centru mesta je še kak kilometer in pol do Akropole. Lahko greš peš ali pa si privoščiš metro. Priporočam metro, kjer se ni problem znajti. Obstajajo tri linije, vse je lepo označeno, vlaki vozijo na 10 minut. Linija do Akropole je označena z rdečo barvo. Vhod v Akropolo najdemo brez težav, vendar moramo počakati kake pol ure, do osmih, da odprejo to množično obiskovano znamenitost. Do 18 leta vstopnine ni, odrasli plačamo 12€. Seveda spet samo kamenje in pa lep razgled na ogromno mesto. Razmišljam, kako nebi za noben denar šel živet v to gnečo. Kar naj imajo svoje kamne, jest sem raje nekje pri morju.

Ker je treba kamp zapustiti do 14 ure, sicer brez debate plačaš še en dan, se vrnemo, napolnimo zaloge sveže vode (voda je pitna, no ja, vsaj zame ?!) in se med opoldansko gnečo vrnemo po vpadnici na AC proti Korintu. Spet cestnina 3,3€, pod AC nekaj mestec s plažami, vendar nič lepega, da bi se človek tu ustavljal. Tik pred Korintskim prekopom zavijemo z AC in se čez stari most zapeljemo čez prekop. Na Peloponezu za mostom parkiramo (N37,92651 / E22,9932) in nazaj nekaj metrov peš na most pogledat in poslikat to čudo. Ob mostu je tudi lepo založena trgovina, tukaj imajo celo zemljevide, primerne za potovanje z avtom.

Naslednja postaja je Epidavros. Po magistralki se zopet vzpenjamo in spuščamo, daleč spodaj je videti morje. Akustično gledališče je kakih 15 kilometrov v notranjosti, daleč v hribih. Tukaj se GPS prvič izgubi za nekaj minut. Vseeno se brez težav pripeljemo na ogromno parkirišče tik pred muzej (N37,59677 / E23,07414). Otroci spet zastonj, mi 6€. Čeprav imam kamnov že polno kapo, je ta teater vreden ogleda. Malo preizkušamo akustičnost s kovanci in zvok se res kar dobro sliši, tudi na vrhu tribun. Vredno ogleda. Tako kot na Akropoli in Delfih, je tudi tukaj poleg muzeja na prostem še muzej v hiši, kjer so razstavljeni kipi, makete ....

Ko smo že tako daleč v notranjosti tega dela Peloponeza, se odločimo za pot do Nafpliona in končno do morja. Nad mestom je trdnjava, baje da do nje od spodaj vodi 999 stopnic. Nismo preizkusili, raje smo se zapeljali kar navzgor pred vhod. Otroci si ogledajo notranjost, mi imamo kamnov polno glavo, raje si privoščimo mrzlo pivo iz hladilnika.

Medtem si Goran ogleda Udijevo plažno GPS koordinato, kjer smo želeli prenočiti. Ni šanse, mu že takoj ob parkiranju pove lokalni policaj. No, tudi plaža je slaba. Gremo pogledat nazaj v Tolo, tam so tudi eni forumaši pisali, da je OK. Še slabše, industrijski turizem, kampi, znaki za prepoved kampiranja, slabe plaže. Gremo nazaj ob zalivu Nafplia in na srečo v mestecu Kiveri na koncu vasice najdemo veliko parkirišče, kjer v miru prespimo tik ob morju (N37,52778 / E22,73134).

8.dan, ponedeljek, 31.07.2006 200 km

Zjutraj ugotovimo, da sploh nismo našli tako slabega prostora za spanje. Pred nami morje, za nami palme in oleandri. Škoda da kamni v vodi niso ravno čisti. Vseeno se naplavamo, voda je dokaj čista. Pade odločitev. Gremo na južni del Peloponeza. Cilj nekje okrog podzemnih jam Spilea Dirou. Tam nekje v bližini sta tudi Jurij in Pero. Že takoj na začetku poti strm vzpon, spet prečimo kakih 1000 m visoko hribovje po dobrih cestah. Pred mestom Tripoli zavijemo proti jugu in spet po gorski pokrajini do mesta Sparta. Tu ob cesti napolnimo zaloge v velikem in dobro oskrbovanem klimatiziranem trgovskem centru (N37,0544 / E22,43442). Sledi vožnja skozi obmorsko turistično središče Githio in spet čez hribe v nekaj deset km oddaljen zaliv Spilea Dirou. Nekje v hribih Mane natočimo iz obcestnega vodnjaka svežo vodo (N36,69613 / E22,46271). Do morja se cesta strmo spusti, pripeljemo se pred vhod v podzemne jame. Le streljaj daleč so ob lepi plaži parkirani kamperji, vendar je za dostop do te plaže potrebno nazaj gor in po drugi ozki cesti spet navzdol. Na srečo sta na tej plaži že parkirana Jurij in Pero in Jurij nas po CB-ju lepo usmeri na pravo pot do morja. Končno ena od tako pričakovanih sanjskih plaž (N36,64043 / E22,38288). Debata ob vinu in pivu pozno v noč, še nočno kopanje in mirno zaspimo ob bučanju valov tik ob kamperjih.

9.dan, torek, 01.08.2006 0 km

Obvezno jutranje kopanje, ki mu sledi prav tako obvezno »pranje zob«. Tukaj bomo ostali še kakšen dan. Uživancija, karte, vino, debata, plavanje ......odklop. Spimo pri odprtih vratih, vsa roba pred kamperjem, sliši se samo bučanje valov.

10.dan, sreda, 02.08.2006 40 km

Premik naprej. No, če smo že tako blizu znanih podzemnih jam, ki slovijo kot turistična atrakcija, jih gremo kljub dragi vstopnini vseeno pogledat. Kamperje parkiramo kar ob cesti pred vhodom, obiskovalcev je veliko. Vstopnina za odrasle je 12€, za otroke 6€. Nihče ni kompliciral, ko smo za dvajsetletnike kupili otroške karte. Podzemne jame Spilea Dirou je vsekakor vredno doživeti. Posadijo te v manjše lesene čolne, ki jih lokalni »gondoljeri« z manjšimi lesenimi vesli, s katerimi se odrivajo od nizkih kapnikov, spretno krmarijo skozi nizke tunele. Potrebno je paziti na glavo, sicer bi bila na njej kaj kmalu kakšna buška, če ne še kaj hujšega. Ogled traja pol ure, v jami je prijetnih 18°C. Tik za rampo, kjer se kupijo vstopnice, je tekoča voda, kjer je možno napolniti rezervoar s svežo vodo.

Po ogledu jame se ustavimo v prvi vasi in si v zgledno urejenem marketu in pekarni obnovimo zaloge. Odločimo se za raziskavo tega srednjega prsta, torej zavijemo proti jugu polotoka. Na skrajnem rtu je namreč Udijeva koordinata, torej tam mora biti nekaj boljšega. Cesta postaja vse slabša, vzpenja se vse višje in višje, peljemo se mimo znamenitih stolpov v gorski vasici Vathia. Le kam nas bo tole pripeljalo. Pet kamperjev v tem skalovju deluje kar nekam znanstveno fantastično. Zgrešimo pravi odcep in obupna betonska cesta nas navpično navzdol pripelje v obmorsko vasico v zalivčku Porto Kagio.

Zaradi nekaj italijanskih in francoskih kamperjev ni več prostora za parkiranje, gremo nazaj gor in še naprej do konca rta. Tu je manjša vasica, po ozki cesti se končno uspemo parkirati na nekakšnem parkirišču kakih 20m nad lepim zalivom (N36,40233 / E22,48619). Voda je kristalno čista, samo zato se odločimo ostati in prespati tukaj. Zvečer gremo na večerjo v bližnjo restavracijo, v kateri naše punce že čez dan testirajo Ouzo. Za test ravnotežja se še nekako uspejo skoncentrirati. Ni ravno poceni, ni ravno v velikih količinah, vendar se kar najemo. Vsekakor imamo mi bistveno boljša vina, ribe in ražnjiče. Edino grška solata je kar OK. Cena na osebo je okoli 15€. Spimo v miru, le nekoliko vetra moti spanec.

11.dan, četrtek, 03.08.2006 60 km

Zjutraj si privoščim eno uro plavanja v bistrem morju.Po zajtrku se odpeljemo nazaj mimo Vathie in kmalu zavijemo na gorsko cesto, ki nas pripelje na vzhodno stran srednjega prsta Peloponeza. Iz gorske se po več strmih klancih spremeni v obalno, vendar do morja se ne spusti. Tudi obala je tukaj skalnata, kakšnih zalivčkov s ceste ni videti. Pred mestom Kotronas opazimo večji polotok a la Sveti Štefan, vendar žal ne najdemo nekega resnega odcepa do tega mesta. Skozi bližnjo vasico se nekako prebijemo naprej, cesta se iz ozke, za kamperje komaj prevozne spet spremeni v široko, dobro cesto.

>>>