Za prvi dan sem pripravil s pomočjo Promobilovega Tourenplanerja nekaj točk blizu avtoceste za prenočevanje na relaciji LJ - Frankfurt - Köln, na razdaljah od 600 - 1100 km od Ljubljane. Opis je v prilogi.

Prvi dan sva se od 8h zjutaj do 8h zvecer, z groznimi zastoji na avtocesti, privlekla do mesta Limburg (natančno: Limburg an der Lahn), 820 km daleč od Ljubljane.

Spravila sva se v avtokamp in se po sprehajalni poti, ki ob reki vodi do starega srednjeveškega dela mesta dobrih 500m daleč, podala iskat sredstvo za splakovanje grla.

Za ogled parka si je najbolje vzeti 2-4 ure časa. Park je odprt od sredine marca do sredine maja, v času cvetenja tulipanov. Sprehod po parku je velik užitek za ljudi, ki začutijo lepe barve in v njih uživajo. Name so naredile vtis predvsem zanimive in smešne skulpture, postavljene širom parka.

V parku svo srečala Lennya z družino in kužkom, energično so prepotovali v dobrem tednu skoraj celo Nizozemsko. Navdušeno smo poklepetali in pokritizirali vreme. Zaradi hladnega vetra nas je zeblo kot cucke.

Na parkirišču parka Keukenhof ni možno prespati, na Nizozemskem je red (v glavnem). Njihov problem je pomanjkanje prostora. 16 milijonov jih živi na ozemlju dveh Slovenij.

Zato sva se odpeljala proti severu v bližnji AK. Po enem kilometru od parka, za prehodom čez železniško progo, sva opazila na stranski cesti (2 km dolga slepa cesta, po kateri se z velikim užitkom vozijo kolesarji) veliko parkiranih ADomov. Torej na Nizozemskem le ni popolnoma prepovedano prenočevanje izven avtokampov. (N52 16' 54.2'' E4 32' 24.3'')

Tretji dan sva se zapeljala pogledat Scheveningen, Nizozemski "Portorož".

Zanimivost tega kraja je dolg pomol "Pier", ki sega 300m globoko v morje. Zgradili so ga že leta 1901. Služil je predvsem za sprehajanje in je bil zgrajen v Viktorijanskem slogu. Beseda Pier se sicer uporablja v Angleško govorečih deželah kot pomol za pristajanje velikih ladij.

Leta 1943 so Nemci (Nizozemci uporabljajo besedo Nacisti, da se ne zamerijo velikim sosedom) pomol poškodovali. Rekonstruirali so ga leta 1961. Čez trideset let, leta 1991 ga je, zanemarjenega in od vremena poškodovanega kupila veriga hotelov Van der Valk za 1 gulden (1/2 eura). Povsem so ga preuredili ter uredili v njem restavracije in kavarne. Namen imajo celo, da na koncu pomola, na mivki v morju zgradijo 80 m visok futuristični stolp.
Za dober vtis o tem pomolu je verjetno potrebno lepo vreme, kajti nama se v oblačnem in vetrovnem vremenu ni zdel privlačen, razen zanimivosti, da na njem do kosti začutiš hladno severno morje z vetrom in valovi.

Na 3km dolgi obali - plaži z mivko in neprestanim vetrom, polni restavracij, kavarn, hotelov ipd., sva se sprehodila mimo Liliputancev

do muzeja Beelden Aan Zee s kipi Nizozemskih kiparjev. Druge atrakcije (za otroke) v mestu so še akvarij in minimundus ter igralnica-casinó (za otročje tastare).

Scheveningen in Haag (nizozemsko den Haag, kar je podobno kot angleška predpona "the") sta med seboj oddaljena le 4 kilometre, pravzaprav sta zraščena skupaj.

Zapeljala sva se v avtokamp Vakantiecentrum Kijkduinpark (N52 03' 57'' E 04 13' 25'') in se s kolesi odpeljala v center Haga, približno 8 km daleč.

Ko sva se vrnila, so bili na sedežu ptičji drekci, čuvaj pa se je režal iz svoje hišice in nama molel že vnaprej pripravljene mokre papirne brisače.

Po Haagu sva se potikala okoli parlamenta in po centralnem parku, ki je bil preurejen v lunapark, zloglasnega sodišča in zaporov pa nisva šla gledat.

Želela sva iti na krožno vožnjo s turističnim avtobusom, ki vozi vsak dan, petek in svetek, čez celo leto. Samo 30. aprila, na dan kraljičinega rojstnega dneva ne, ker na predvečer tako množično praznjujejo, da so potem vsi zlumpani, s šoferji in vodičkami vred.

Kosila sva v zanimivem snack-baru, z odlično jazz glasbo. Izgledal je kot križanec med bavarsko pivnico in kubanskim nočnim klubom.

Popoldan sva nadaljevala s kulturnim programom in zavila v glavni Haški muzej Maurithuis, kjer so zbrana manj pomembna dela bolj pomembnih nizozemskih slikarjev.

Pomembne slike pomembnih nizozemskih slikarjev so razstavljene po muzejih v Amsterdamu. Našla pa sva deklico z bisernim uhanom, slikarja Johannesa Vermeera. Po nekaterih podatkih naj bi narisal svojo hči, kar pa zaradi turbana na glavi ne more biti res. V resnici je to portret znane slovenske forumašice. Zakaj tega ne objavijo javno, ne ve nihče.

Med vožnjo s kolesom nazaj proti kampu, tretji dan na Nizozemskem, sem se počutil že tako suverenega, da se mi je zdelo za malo gledat oznake na kolesarskih poteh. Zato sva se tako temeljito izgubila, da sva si od mesta do 8 km oddaljenega kampa ogledala 16 kilometrov različnih ulic, nekatere tudi dva in večkrat. Moram pa povedat, da so večinoma lepe in urejene.

Ko sva se končno vrnila, je bila v sicer precej praznem avtokampu na vsaki strani ADoma parkirana po ena PK. Čez kakih 5 minut se je poglavar ene družine opogumil in prišel povedat, da so ta prostor rezervirali že pred meseci. Sem rekel, sorry, so mi na recepciji rekli da lahko parkiram kjer želim. Ampak se bom umaknil, no problem for me, če si tako zelo želite prav ta prostor. Za poglavarjem se je prikazala še njena siva eminenca, gospa šefica in me začela prepričevati, da so oni res rezervirali ta prostor že februarja. In da moramo iti na recepcijo, kjer mi bodo to potrdili. Ker pa je recepcija zaprta, moramo najprej poklicati dežurnega itd. Sem jim rekel, dost vas mam, sami letajte naokoli, jaz bom medtem raje premaknil AD. Čez kakih petnajst minut so se vrnili skupaj z redarjem (midva sva že v miru večerjala na sosednji parceli) in smo celo govoranco ponovili znova. Potem sem povedal, da prijazni ljudje v naši deželi to rešimo na bolj družaben način, npr. s steklenico piva. Dojeli so resnost situacije in se v eni minuti pobrali v svoje PK.

Naslednji dan sva se odpelala v Delft. Sicer zanesljivi Garminov MapSource ga je tu pošteno lomil. Najprej me je usmeril kar na kolesarsko stezo, potem je hotel da podrem lončke z rožami na koncu slepe ulice, potem me je pa, verjetno iz maščevanja ker ga nisem ubogal, poslal pod 2,3 m visok podvoz, čeprav je nastavljen na avtobus.

Iz avtokampa v Delftu (N52 01' 08'' E04 22' 55'') je do centra mesta le 2km, seveda po lepo urejenih in označenih kolesarskih stezah. Delft je zelo romantično mesto, ravno prav veliko, da ga v enem dnevu na hitro celega pregledaš.

Svoj razcvet je doživelo v 17. stoletju. Za turiste je poznano po modrih keramičnih izdelkih. Čeprav sva oba prepričana da imava takih spominčkov že preveč, sva trdno odločena da ne kupiva nič, kupila nož (2 kosa) za mazanje masla z ročajem iz keramike z modrim vzorcem.

za njo pa ribja stojnica z dvestoletno tradicijo, ki ga je priporočil Hektor. Jedla sva zelo dobre ocvrte kalamare, še bolje bi jedla, če bi znal v gneči pred stojnico na hitro v nizozemščini povedat, katero omako bi rad imel zraven.

Po Delftu sva se ves dan zasanjano sprehajala sem ter tja, si ogledala za nizozemskle razmere veliko hišo bogatega lastnika destilerije Lamberta van Meertena in hišo-muzej Paula Tetarja van Elvena. Tip je v šoli učil risanje, za hobi pa je hodil po muzejih in risal kopije znanih umetniških del, predvsem Rembrandtovih. S tem je zaslužil toliko, da je bil eden bogatejših meščanov. Smel je kopirati samo dele slik ali pa pomanjšane slike. Ker sva bila tisti čas edina obiskovalca, smo se s kustosinjo zaklepetali. Ko sem povedal, da se mi tip zdi dober v svojem poklicu, je rekla da ni bil dober, ampak je znal samo dobro risati. Dobri so bili Mondrijan, Van Gogh, Rembrandt, ki so si motive zamislili in jih narisal iz svoje fantazije. Imela je prav.

Za pot domov sva namenila dva dneva, tako da sva šla prvi dan dopoldan pogledat še mesto Gouda. Njihov sir ima tako velike luknje, da sem se takoj spomnil na Gorenjca, ko je kupil kos Bohinjskega sira. Prodajalka mu ga je zavila v papir, on pa se je pritožil, češ da v papirju ni nič. Prodajalka mu je povedala, da je pač naletel na luknjo.

Tudi Gouda je zelo tipično nizozemsko mesto. Imajo pravljično lepo mestno hišo,

kanale, mostičke, skratka vse, kar se za pravo nizozemsko mesto spodobi. Tudi deževalo je, ker je tam večji del leta pač tak običaj.

Letos praznjujejo Nizozemci 400 letnico rojstva Rembrandta. Rodil se je v kraju Leiden, v lepem univerzitetnem mestu. Zanimivo, da v tem kraju ni nobenega muzeja z njegovimi slikami. Na vprašanje kako to, pravijo da se je že mlad odselil v Amsterdam. Zato sva Leiden izpustila, videla pa Rembrandtov portret iz tulipanov že prvi dan v parku Keukenhof.

Od 13h ko sva se odpeljala iz Goude sva do osmih zvečer prišla v Rothenburg an der Thau. Mesto ima zgledno urejen PZA  na zunanji strani obzidja (niti usekniti si nisem upal, da ga ne bi okužil). Njegove srednjeveške znamenitosti so opisane že v drugih potopisih. Ni pa napisano, da vse restavracije in gostilne zaprejo kuhinjo že ob devetih zvečer (razen ene). Malo je manjkalo pa bi morala jesti kebab pri Turku.

Zadnji dan sva preostalih 700 km prevozila brez vsake fantazije, z izjemo nekaj kilometrov po "Landstrasse" B29, B25 in B2, od mesta Aalen do Ulma in z obiskom trgovine v Sulzemoosu, kar pa je le stvar nagona in ne navdiha..
 

Pot je bila dolga 2840 km, kar je 6-dnevni prvomajski izlet skrajšalo na štiridnevni izlet in dvodnevno brnenje po avtocesti.

P.S.: Če greste na Nizozemsko z družino, z ženo ali ljubico, poglejte na zelo dobro urejeno internetno stran: www.holland.com.
Če greste sami, vtipkajte www.holand.com (z enojnim "el").