Krn iz Lepene

September 2006

Odločitev je padla. No ja, Mana se je spomnila, da greva tokrat v hribe, na Krn. Vreme za vikend je napovedano idealno za take podvige, sončno, temperature od 15 do 20 °C, brez vetra. Od doma greva ob 18 uri v petek po službi. Mimo Kranjske gore, Trbiža in preko Predela nekaj kilometrov pred Bovcem zavijeva levo v dolino Trente. Po dobrih 6 km je ostro desno odcep za kamp Klin, mimo njega pelje sicer dokaj ozka, vendar lepa asfaltna cesta v dolino Lepene. Srečevanje z nasproti vozečimi vozili ne izgleda problematično, potrebna je le določena mera pazljivosti pred nepreglednimi ovinki. Zvečer ob 20 uri, ko se voziva po ne preveč strmem klancu navzgor, ne srečava nikogar. Še toliko bolje. Parkirava kakih 20 metrov pod domom dr. Klementa Juga (690m) ob cesti na enem od redkih dokaj ravnih prostorov (13,682 E / 46,30423 N). Že v temi pogledava še v dom, tam me seveda takoj premami domača jota. Njami, odlična kuharica. Prijazna oskrbnika sta iz Idrije. Dom je odprt od začetka junija do konca septembra vsak dan, v oktobru ob lepem vremenu ob vikendih. Spanje v popolnem miru v objemu gora. V trenutku pozabim na morje.

Zjutraj ob 6 uri naju zbudi nastavljena budilka, v hribe se hodi navsezgodaj, ko je še vse mirno in ti žgoče sonce še ne sije za tilnik.

Otovoriva se z nahrbtniki in ob 6:34 veselo na pot. Oskrbnik koče naju je že prejšnji dan »razveselil« s podatkom, da je do Krnskega jezera dobri 2 uri hoda, naprej gor do vrha Krna (2245m) pa še 3 ure. Pot do planinskega doma pri Krnskih jezerih (1385m) je delno speljana po stari mulatjeri, večinoma pa po gozdni dokaj kamniti stezi, ki se vije večinoma preko gozda, ki v teh poletnih mesecih zagotavlja učinkovito senco.

No, ob tej zgodni uri sonca še ni, le okoliški gorski vršaci so že oranžno obsijani od jutranjega sonca. Tovorna žičnica je nad potjo speljana iz Lepene do zgornje ravnine in se po njej oskrbuje koča pri Krnskih jezerih. Če bom še kdaj hodil tukaj gor, se prijavim kot tovor, pa naj me kar žičnica potegne gor. Steza se ob gornji postaji žičnice zravna, kmalu je ob poti izviren merilec višine snežne odeje. Od leta 1987 vsako leto aprila izmerijo višino in na tram nabijejo ploščico z letnico. Letos ga je namedlo 3.5 metra, največ v teh letih.

Po kakih 10-15 minutah ob 8:30 prideva do koče pri Krnskih jezerih. Ob koči je Dupeljsko jezero, ki leži na višini 1385 metrov, globina 4m, velikost 100 × 60 m. V koči popijeva vroč čaj, po vpisu v knjigo naju steza vodi preko opuščenih pašnikov mimo leta 1997 opuščenih, a še vedno dobro ohranjenih pastirskih stanov na planini Duplje do 15 minut oddaljenega Krnskega jezera.

Krnsko jezero velja za naše največje visokogorsko jezero, leži na višini 1391 metrov, je 400 metrov dolgo,150 metrov široko in na najglobljem mestu globoko 17.6 metrov. Jezero skoraj popolnoma poplavlja kotanjo v vznožju Krna, na katerega se nama ob 9:00 prvič odpre pogled prav z jezerskega brega. Voda niti ni tako mrzla, po moji oceni ima kakih 15°C.

Še en pogled na »sanjsko plažo« in na najin cilj, oddaljen še kake slabe tri ure.

Mana že najavlja zmago, jest pa kar ne morem odvrniti pogleda od čudovitega jezera, v katerem se zrcalijo okoliški hribi. Tole je res lepo za pogledat in doživet. Ni čudno, da je ta pot najbolj priljubljena med planinci.

Dostop je razmeroma lahek, pot označena, ves čas imava lep razgled na vršace Julijskih Alp in na največje ledeniško jezero v Sloveniji, ki se kot smaragd odseva z doline. Slediva markacijam, čez 15 minut prideva do planine Na Polju, kjer je neverjetno velika ravnina med vsemi temi hribi. Baje je bilo med prvo svetovno vojno tukaj v zaledju front zelo živo.

Skozi Lašte se nato kaki dve uri sprehajava navkreber po kamniti pokrajini do Krnske Škrbine, kjer je tudi izvir pitne vode – Gašperica. Vseeno priporočam, da vzamete že od spodaj s seboj veliko plastenko vode, prišla vam bo zelo prav. Ob poti v senčnih legah je kar nekaj ostankov nestopljenega snega. Ta bo dočakal naslednjo zimo, kakor izgleda.

Krn je vedno bližje, do vrha imava še kakšno urico, steza pelje malo bolj strmo v serpentinah navzgor do prelaza med pobočjem Krna na desni in Batognico na levi strani.

Tukaj se na severu že lepo vidijo Julijske Alpe s Triglavom na čelu, na drugo stran pa se odpre pogled na dolino Soče. Srečava vse polno ovc, tudi rastlinje je raznih barv in oblik.

Nekaj po stezi, večinoma pa po mehkem travnatem brezpotju potrebujeva še pol ure do osvojitve vrha Krna. Vmes so nekje še ostanki žičnatih ovir iz prve svetovne vojne. Vrh osvojen ob 11:34, z nekaj vmesnimi postanki sva torej rabila natanko 5 ur.

Še en pogled navzdol na prehojeno pot in na Krnsko jezero, nato sestopiva nekaj deset metrov niže na primorsko stran po južnem pobočju Krna do Gomiščkovega zavetišča na Krnu (2182m) in si privoščiva pošteno zasluženo hribovsko malico visoko nad dolino Soče (13,65723 E / 46,26528 N). Južno Krn nima nobenih tekmecev, saj se tu začenja predalpsko hribovje. Lepi primeri za predalpsko hribovje na kobariškem so Matajur (1642 m), Stol (1673 m) in pogorje Morizne (Krasji vrh 1773 m), ki Krnu z nadmorsko višino 2245 metrov vsekakor niso dorasli. Krn daleč naokoli nima dostojnega tekmeca v višini, temu primeren pa je tudi razgled s Krna. Vidi se daleč v Furlanijo, Alpe, Julijske vršace ter veličastno dolino Soče. Zaradi takšnega razgleda mnogi uvrščajo Krn med najbolj razgledne gore pri nas. Relativna nadmorsko višina z doline Soče na Krn je ogromna (za Julijce). Kobarid leži na višini 234 m, potem pa preračunajte koliko je do 2245 m. Pod pobočji na južni strani je tudi veliko vasi: Drežnica, Drežniške Ravne, Koseč, Jezerca, Magozd, Vrsno in vas Krn.

Še pogled navzdol proti Kobaridu, kampu Lazar, Bovcu in Kaninu in ob 13:20 odhod nazaj dol proti izhodišču najine ture. Sosednjo Batognico bova pustila za naslednjič, zanimivo je podnožje topa, ki je kot spomin na nepotrebno vojno ostalo na gorskem sedlu.

Tudi nazaj dol hodiva v istem tempu, kot prej navzgor, po petih urah sva zopet pred kamperjem. Olajšanje je neizmerno, zadnji dve uri spusta po mulatjeri sta čisto mučenje gležnjev in kolen. Brez pohodnih palic bi bila kriza premagat to kamenje. Smilijo se mi planinci, ki hodijo mimo in nimajo s seboj osvežujočega tuša. Kamper je zakon. Ker je že pozno popoldne, greva v dom na eno domačo govejo juhico, enolončnico in štruklje in ostaneva še eno noč med gorami.

Dopoldne naslednjega dne se odpeljeva proti Bovcu, zavijeva levo k Čezsoči in parkirava takoj za mostom na velik parking tik ob Soči (13,55318 E / 46,32452 N). Temperatura Soče dopoldne je 8°C, popoldne naraste do 11,5°C. Ležalnike odvlečeva nekaj nižje na obalo in regeneracija se lahko prične. Nekoliko sem nevoščljiv le množici kajakašev, ki se spuščajo po naši najlepši reki. Še sprehod po okolici ob vodi, sledi odhod proti domu.

No, še prej greva pofirbcat tako opevan štelplac pri spodnji postaji gondolske žičnice. Nad videnim sem kar nekoliko razočaran. Pričakoval sem urejen asfaltiran parking za avtodome, namesto tega je tam z osebnimi vozili zaparkiran makadamski parking, na katerem je na začetku montirana že znana zelena greznica. Verjamem, da ga bodo še dokončali in bo vreden svojega imena. Odkril sem celo elektro omarice, če se bo kdo kdaj priklapljal, naj ima s seboj ustrezen Euro priključek.

Še nekaj o Krnu z interneta: V Krnskem pogorju je z 2244 m višine Krn najvišja gora in zato ponuja lep razgled. Na sever se odpira pogled na Mangrt, Jalovec, Mojstrovko, Prisojnik in Triglav. Pod vrhom se ujeto med Lemež (2042) in Mali Šmohor (1939) vidi Krnsko jezero. Na vzhod se odpira razgled vse do Karavank in na vrhove Kamniških Alp. Na jugu je sosednji vrh Batognica. Na jugozahodu je razdalja do Jadranskega morja le 50 km, do koder ni višjega vrha. Na zahodni strani sta v ospredju Stol in Kanin, v ozadju pa vrhovi Dolomitov. Na severozahodu je v bližini Rombon, za njim Montaž in Viš, v ozadju pa se vidijo Lienski Dolomiti in Visoke Ture. VREME Kot verjetno že veste je vreme v visokogorju zelo spremenljivo. V zelo kratkem času pade lahko temperatura za več 10°C. Prav tako hitro pa se pojavi megla, ki je velikokrat tako gosta, da se komaj vidi nekaj metrov pred seboj. Nevšečnosti so tudi padavine. To velja predvsem za sneg, ki lahko zapade vsak čas med septembrom in majem. Zato pojdite v gore pripravljeni na vse. Vedno, ampak vedno s seboj tudi jopice ter dolge hlače, v bolj surovih razmerah pa obvezno tudi "bundo" in vetrovko. Ne pozabite tudi na nogavice, kapo, rokavice. Krn je vse letne čase velikokrat zavit v oblake, saj je prva večja pregrada na jugu Julijskih Alp. To pomeni, da se ob njem zbirajo oblaki, ki večino časa prekrivajo vrh. Razgled s Krna je najlepši, ko se po deževju nebo zjasni. Takrat se vidi res daleč v Furlanijo, lepo se vidi Snežnik, morje in seveda Alpske vršace. Krn je, kot sem že povedal pogostokrat zavit v oblake tudi ob jasnem vremenu. Ampak tudi tej nadlogi se lahko izognemo, saj oblaki nastanejo šele ob kakšni 11 uri zjutraj, zadržijo pa se do 5 ure popoldan (to velja le za poletje ob visokih temperaturah). Če torej Krn obiščemo ob kakšni 8 uri zjutraj, bomo še vedno imeli čudovit razgled. Lahko pa se odpravimo na Krn pozno popoldne in uživamo v sončnem zahodu (v Gomiščkovem zavetišču tudi prespimo), zgodaj zjutraj pa ob sončnem vzdodu. Gomiščkovo zavetišče na Krnu, 2182 m; PD Nova Gorica, NMT: 050 611 363 Gomiščkovo zavetišče leži na nadmorski višini 2182 m tik pod vrhom Krna. Njegova zgodovina sega daleč v preteklost, saj so prvo zavetišče zgradili že Italijani leta 1915 v spomin na zavzetje Krna. 16.9.1951 pa je PD Nova Gorica dogradilo zavetišče Italijanov, ter ga poimenovalo po Ervinu Gomiščku iz Solkana, ki se je smrtno ponesrečil, ko je šel zavarovat zavetišče pred zimo. Zavetišče so kasneje večkrat preurejali po letu 1985. zavetišče je odprto od junija do konca septembra. V zimskem času je odprt bivak.V gostinskem prostoru je 30, pred zavetiščem pa 20 sedežev, na skupnem ležišču je 50 ležišč, gostinski prostor je ogrevan s pečjo. Na voljo WC, elektrika, voda kapnica, mobitel. Najkrajši dostop je s planine Kuhinja (3h30min). Planinski dom pri Krnskih jezerih, 1385 m, PD Nova Gorica; Planinski dom pri Krnskih jezerih leži na višini 1385 m. Najlažje pa je dom dostopen iz Lepene (2h).PD Nova Gorica je dom odprla leta 1984. Dom leži v prečudoviti naravi v smrekov gozdiček nad Dupeljskim jezerom sestavlja pa ga 5 med seboj funkcionalno povezanih objektov.. V 19. sobah je 77 postelj, na 19. skupnih ležiščih pa je 93 ležišč. Zimski bivak ima 20 ležišč in štedilnik. Dom ima WC, gostinski prostor, tekočo vodo ter agregat za elektriko. Rosa