PLAŽOPIS KORZIKA 2004

Letos je hči s pomočjo mame le pregovorila očeta da smo odšli na dopust "na morje". Zato tudi temu primeren naslov.
Največjo napako sem storil že pred odhodom. Ne vem kateri vrag me je obsedel, da smo kolesa pustili doma. Zato moramo na Korziko najmanj še enkrat.

Korzika meri 8720 km2 in ima le 260.000 prebivalcev.
Najvišja gora Monte Cinto, 2706mnm, obala je dolga 1047 km, od tega plaže 300 km.

Do Livorna ni daleč in ker Korzika ni velika, smo udarili v nasprotju z navado, zelo umirjen tempo. Prvi dan smo se pripeljali do Pise in se utaborili v avtokampu Torre Pendente. Odlično izhodišče za obisk znamenitega stolpa, katedrale in bližnjih picerij. Da stoji stolp še bolj postrani kot izgleda, smo ugotovili ko smo se vzpenjali po krožnih stopnicah in se za oporo naslanjali na levo steno, potem na desno steno, ... Sin je modro pripomnil, da tako slabo lahko postavijo stolp samo Italijani, še bolj pa je njim podobno to, da iz tega naredijo znamenitost in služijo po 15 EUR/ turista.

Ob desetih dopoldan naslednjega je bil odhod ladje iz 24 km oddaljenega Livorna. Vožnja s tajektom traja 4 ure. Ker je v pistanišču Bastia pihal neugoden veter, je ladja porabila še dodatne pol ure da je s pomočjo vlačilca pristala.
Odločili smo se obvoziti otok v smeri urnega kazalca, kar se je izkazalo za zelo preudarno. Na ozkih obalnih cestah, ki jih ni malo, smo se tako umikali in drenjali na strani skal in ne na stran prepadov..
Ta dan smo se odpeljali samo do bližnjega kampa San Damianona Plage de Marana, ( N42 37 43.7 E9 28 02.1 ) ki je bil precej prazen. Razen nekaterih na jugovzhodu in jugozahodu otoka, so bili tudi ostali kampi na pol zasedeni.

Naslednja dva dni smo posvetili hriboviti notranjosti. Pri kraju Solenzara smo zavili ob istoimenski reki po dolini navzgor. Sprva je bila cesta široka in slaba. Flika poleg flike, vsaka drugačne barve. Potem je postajala narava vedno lepša, cesta pa vedno ožja. Reka Solenzara, ki priteče iz hribov, dela čudovite tolmune. Po 12 km sta ob reki dva kampa. Izbrali smo seveda lepšega, po imenu "Pri dobrem pečenem krompirčku". Ta korajžni smo plavali v tolmunu kristalno čiste reke (mat'r je mrzla), drugi so neodločno sedeli na skalah.
Cesta ob reki Solenzara vodi na 1218 m visok prelaz Col de Bavella in je tako ozka, da dlje od kampa (ki je pri prvem mostu čez reko) nismo upali. Z vanom bi šlo, s kolesom bi bil totalni užitek. A v kampu jih niso imeli za sposodit, ker so bili predvsem dobri kuharji in packi hkrati. Ko sem jih vprašal, kje lahko spustim odpadno vodo, so me debelo pogledali in rekli : tja bolj dolj zapeljite, na tisti pesek. In me trapsto gledali, ker sem jih zmotil s takim nepotrebnim vprašanjem.

Hčerki je močno odleglo, ko smo se po dveh dneh spustili nazaj k morju in nadaljevali pot v Porto Vecchio (ni tako lep kot bi po imenu sodili) in zavili na polotok Piccovagia ter naprej na Plage de Palombaggia. Od tod izvirajo najlepše korziške razglednice. Našli smo PZA pri Giuseppeju, ( N41 32 59.8 E9 18 26.0 ). Uradno piše P, zraven je narisan majhen AD.

To je bil najlepši PZA na Korziki. Veliko sence, 100m do morja, od opreme pa 100m dolga cev za natakanje sveže vode, en kanal za praznjenje in ena lopa s tušem, imenovana WC. Če bi imel še kolo, da bi se lahko vozil po kruh, bi tam zdržali cel teden. Edina slaba stran je bila, da je Giuseppe ponoči služil s kamperji, podnevi pa s parkirnino. To pomeni, da so se na isto "našo" plažo pripeljali še dodatni kopalci s kakimi 40 avtomobili.
Na Korziki je precej lepih samotnih plaž. Zanje je treba je imeti terenca ali pa si upati in znati dobro šofirati AD. Mi smo se iz ziheraštva in na veliko veselje gum držali bolj obljudenih.

Naslednja postaja je bilo mesto Bonifaccio, ki ga je treba videti ! Majhen kamp Araguina ( N41 23 33.8 E9 09 56.9 ) je oddaljen 5 minut peš od pristanišča, to pa leži pod hribom, na katerem je mesto Bonifaccio. V mesto smo se peljali s turističnim vlakcom in se po njem potikali celo popoldne in večer.

Bonifaccio je naredil na nas sila turističen vtis. Predvsem zvečer, ko je zaživel v lučkah, glasbi iz restavracij, in polnih ulicah. V pristanišču je zasidranih kar nekaj jaht velikega formata.

Kamp je tako majhen, da je bil naš AD stisnjen pod veje med dvoje dreves. Bal sem se mravelj, na obisk smo dobili pa podgano! Ta mrcina se je ponoči verjetno po vejah prikradla na streho in nas skozi odprte strešne zračnike gledala, kako spimo. Vsa čast mrežici, ki jo Adria vgrajuje v stešna okna. Seitzov Heki zanesljivo ne bi zdržal te golazni ! Preostali del noči smo spali v hermetično zaprti kabini, nikoli več pa v pristaniških mestih pod vejami.
Če se boste peljali z ladjo gledat pečine (to smo morali izpustiti, ker že več kot 24 ur nismo bili na nobeni plaži) morate izposlovat popust. Nam so za 4 osebe ponujali družinsko karto za ceno dveh oseb.

Iz Bonifaccia smo krenili malo ob morju, več po notranjosti do mesta Sartenne na nadmorski višini 560m. (Edini P za AD, na nasprotnem bregu od mesta, N41 37 09.3 E8 58 13.5 ) Mesto ima skoraj srednjeveški videz. Iz Sartenna smo jo mahnili v promenadno-kopališki Propriano. Takšno mesto bi lahko postavili kjerkoli na obali, če bi le imeli dovolj gradbenega materiala ter kavarniških stolov in senčnikov.

Zaradi lepega opisa smo se odločili za avtokamp na rtu Belvedere Campomoro N41 37 41.5 E8 48 58.6, vendar so se tako odločile še stotine drugih turistov. Cesta do tja je bila ozka in lepa, delovala je samotno. Ampak v kraju B.Campomoro smo naleteli na takšno gnečo, da smo zdržali le eno noč. Naslednji dan smo se prepeljali na drugo stran zaliva v mesto Porto Pollo, avtokamp U Casedu ( N41 42 44.6 E8 48 15.2). Ostali smo dva dni in naleteli na Slovence, ki so tja prišli na 14-dnevni dopust. Le sence ni bilo dovolj za vse, ostalo pa OK
Ne hodite v velemarket pri Proprianu. Boste porabili pol dopusta. Prvo uro smo se prerivali med policami, drugo uro in pol pa čakali v vrsti pred blagajno.

Iz Porto Polla smo se odpeljali po obalni cesti (obalna ne pomeni da je speljana ob obali, ampak da je speljana najmanj 100 m nad morjem in kilometer ali več stran od obale. Nujno pa je vijugasta in ozka) v Ajaccio. Je sicer glavno mesto, a mirno bi ga lahko izpustili iz dnevnega reda.

Naslednja zelo lepa etapa je bila cesta iz Ajacca čez Col de Vizzavona v Corte. Cesta je nova in široka, speljana zelo lepo. Na tem prelazu smo naleteli tudi na prašiče, ki so ena od znamenitosti Korzike. Pasejo se ob cesti, veliko jih preži na turiste na parkiriščih. Tako kot domačini večinoma živijo od turizma, tudi prašički živijo od tirizma. Opazil sem, da so precej inteligentni. Pri osebnih avtomobilih se vedno nagnetejo zadaj k prtljažniku. Če ničesar ne dobijo, po nekaj minutah odidejo. Ko se zraven ustavi AD, pridrvijo vsi tja in čakajo tudi uro in več, da je kosilo juhano. Tisti dan je žena skuhala kosilo za štiri osebe in deset prašičev.

Corte je bivše glavno mesto otoka in se mu to pozna še danes. Imeli smo še to srečo, da je bil v mestu naslednji dan občinski praznik in na predvečer so imeli velik žur.
Iz Corte smo se preko prelaza Col di Vergio, 1477 mnm, odpeljali nazaj na zahodno obalo. Na poti smo doživeli in brez problema preživeli točno to, kar je za Korziške ceste znano. Namreč popoln zastoj, ker se je nekdo (jasno da Francoz) iz nasprotne smeri odpravil s čolnom na prikolici. Med drugim sem postavil svoj rekord v vzvratni vožnji. In sicer skozi dve serpentini, usekani v skale.
Na prelazu so nam zopet družbo delali in zaloge hrane praznili prašiči in prašički. Eni so majhni kot kužki, drugi tako veliki, da smo se jim raje izognili.

Tam kjer cesta iz prelaza Col di Vergio pripelje do morja je mesto Porto. Zelo majhno in simpatično mesto, ampak nedostopno za ADome. Tudi v bližini se ne da parkirat. Edina možnost je, da parkiraš na privatnem P pred trgovino in gre eden po nakupih, drugi na hitro v mesto.
Naslednja plaža se je imenovala Baie de Crovani. (N42 18 09.9 E8 39 40.5) Tudi tam smo obtičali dva dni, ampak avtokamp, obala in okolica niso bili bogve kaj.
Na Korziki so požari ena od stalnih nesreč. Zato so gasilci vedno na preži in v tem kampu smo opazovali, kako gasilska letala zajemajo vodo. Na žalost so to delala skoraj ves dan in vsakič znova je izgledalo, da letalo ne bo zmoglo tovora vode in bo padlo na avtokamp. Sem že skoraj klical zavarovalnega agenta, če zavarovanje velja tudi za padec aviona na AD.

Pot smo nadaljevali ob obali do mesta Calvi na severozahodnem delu otoka. Za to cesto zares velja, da mora imeti šofer močno koncentacijo, sopotniki pa močne živce.
Calvi je še eno skrajno turistično mesto. Kdor ima rad gnečo, kafič pri kafiču, trgovino pri trgovini, jahte v marini, itd. je to pravo. Mi imamo to radi za kakšno uro ali dve. Najprej je izgledalo, kot da v mesto sploh ne bo možno z ADomom, potem da zanseljivo ne bo kje parkirat. ko smo skoraj obupali, smo na vzhodnem koncu mesta našli peščeno parkirišče za 500 ADomov. ( N42 33 43.3 E8 45 19.6 )

Iz Calvija vodi najkrajša in najlepša pot v Bastio mimo mesta St.Florent. Ampak sopotniki so porabili vso zalogo živcev in volan pa je bil že ves prepoten od mojih dlani, zato smo pot ubrali malo boj naokrog po glavni cesti in pot zaključili v Bastiji.

Na tem dopustu smo temeljito preizkusili plaže, izpustili pa severni polotok Cap Corse in večino notranjega hribovitega dela.

Korzika je polna gorskih in morskih lepot in na razmeroma majhnem otoku združuje vse: nizke in visoke hribe, peščene in skalne obale, reke s slapovi in tolmuni, plaže s skalami, mivko in marmornim peskom, živahna turistična mesta ter samotne kotičke v hribih in ob morju. (teh zadnje dni julija nismo našli več).
Brez pomislekov bi si jo lahko izbirali za dopustniški cilj veliko let zapovrstjo.
Skoraj vsak dan smo srečali kakšnega Slovenca.

V odlično pomoč je bila knjiga "Mit dem Wohnmobil nach Korsika" z GPS koordinatami - www.womo.de.).

Kilometri:

Ljubljana - Pisa - Livorno 574 km
Krog po Korziki 740 km (s povprečno hitrostjo 37,4 km /h)
Livorno - Lucca - Ljubljana 580 km
Skupno prevoženo št. kilometrov 1900 km + po morju okoli 800 km.

Stroški:

Porabljeno za gorivo : 235 EUR
Trajekt Livorno - Bastia - Livorno AD >6m, 4 osebe 414 EUR
Hrana v trgovinah na nivoju "Leclerc",
večerja v restavraciji za 4 osebe 30 - 300 EUR
Povprečna cena prenočevanja v avtokampih AD + 4 osebe: 29,4 EUR/noč
Vstopnine za muzeje, atrakcije,..: ni velik strošek, ker jih ni veliko.

Vreme:

od 17 dni sončno brez oblakov 16 dni.

Vse zgoraj opisano smo doživeli od 11. do 27 julija 2004.

Zapelji miško nad ime spodnjih slike za malo sliko ali klikni za večjo.