Deset prostih dni kot jih je bilo letos za “1.maj”, je bilo treba dobro izkoristiti. Cilj: še nikoli obiskana vzhodna italijanska obala in vedno obiska željena Amalfijska obala.
Najprej proti jugu ob Italijanski vzhodni obali, Ravenna, Ancona, Pescara, Termoli in nato na polotok Gargano. Nato obkrožiti ostrogo na škornju, se zapeljati čez Apenine v Salerno in naprej proti Amalfiju. Obkrožiti še ta polotok in se ustaviti v Sorentu.

kjer sva na eni izmed glavnih ulic naletela na spektakularni sprejem forumašev. Za trenutek smo cesto zaprli za promet, kajti Goranova in Samotova družina so imeli ob isti uri isti cilj.

Ta dan sva prišla samo še do Ravenne in se odločila, da prespiva na parkirišču Mirabilandije. V Italiji je bil naslednji dan, 25.april, praznik osvoboditve od fašizma in na cesti temu primerna gneča.

Gargano je zaščiten naravni park. Nekoč je bil to otok, ločen od celine. Kasneje so reke nanesle pesek. Na polotoku je ob obali nekaj novejši turističnih naselij, notranjost je poraščena z gozdom in v njih urejene sprehajalne poti. Zanimivi sta dve mesti Peschici in Vieste.

Na vhodu v mesto sta blizu skupaj sta dva PZA-ja. (N41 56 42.3 E16 00 39.7 in N41 56 40.0 E16 00 39.7 ) Že v temi sva se sprehodila skozi ozke kamnite ulice.

ki so se zabavali s petjem in igranjem na originalne stare instrumente, niso se pustili zapeljati od modernih časov.

in se zvečer naselila v edini odprt AK daleč naokoli. (AK Funni N41 42 22.2 E16 03 58.2 )

Vožnja čez Apenine je bila lepa, čeprav po avtocesti. Škorenj je na tem delu širok samo “dve uri” lepe vožnje po zmerno hribovitih deželah Apuliji in Campaniji. Nepričakovano hitro sva prišla na zahodno obalo k Tirenskem morju. Z napetostjo sva pričakovala, kako bo ta strma in v vseh vodičih čudovito opisana Amalfijska obala izgledala. Na “Neapeljski” prometni režim sem se hitro navadil, po enodnevnem prilagajanju mi postane vedno všeč.

Obalna cesta, imenovana Via Litoranea, se začne pri kraju Vietri sul mare, 5 km zahodno od Salerna in poteka skozi mesteca Cetara, Maiori, Minori, Amalfi, Praiano, Positano, Sorrento in se konča v kraju Castellammare di Stabia, 10 km južno od Pompejev.

Najlepši del, vklesan v strmo skalno obalo in poteka po južni obali polotoka, je med krajema Cetara in Positano.

Midva nisva zelo jutanje naravnana in sva se peljala tam ravno ob pravem času.Vožnja po tej cesti v popoldanskem času, pogledi navzdol proti morju in na arhitekturo pokonci v skalne stene postavljenih mest, je svojevrsten užitek.

Cilj tega dneva je bilo mesto Ravello, ki leži blizu obale, ampak 350 m nad morjem. Je eno najbolj romantičinih in lepih mestec na tem delu. Odcep proti Ravellu je v mestu Amalfi.

Na posameznih ozkih odsekih cest poteka promet enosmerno. Urejajo ga simpatična uirformirana dekleta. Zato se je v mestu Minori lepa vožnja končala. Redarka razložila, da je cesta za avtodome zaprta.

Razen med polnočjo in 6 uro zjutaj. Razlaga: “non che area atrezzata” - ker ni postajališč. Pokal sem žalostne face in razlagal, da se ne misliva ustavljat ampak samo peljat naokoli v Sorento. Ona pa da moram obrnit in se peljat čez hrib. S tolažbo, da se bova že še vrnila iz druge stani, z avtobusom, ladjo ali skuterjem, sva obrnila in se podala čez hrib. Na vrhu hriba, pred spustom na drugo stran, je Zlata nenadoma opazila odcep in smerokaz za Ravello. Nekaj stvari je popadalo po tleh, ampak avto je zvozil oster levi zavoj. Čez pol ure sva že parkirala na terasi pod glavnim trgom. (N40 38 57.8 E14 36’ 37.1) Kako se nama je zdelo dobro, ker sva prišla tja skozi zadnja vrata! Nikjer nobene table prepovedano za AD ipd. Le cena parkirišča je odvračala masovni obisk: 1Є/pol ure.

Odlično vreme in temperatura 24st.C, sta še pomagala k uživaškemu razpoloženju.

Časa je bilo ravno še dovolj (v avtobuse konzervirane turiste pa so že odpeljali) za ogled obeh znanih vil, vile Rufolo in vile Cimbrone.

Cvetovi in sredozemske vonjave, ptičje petje in vodometi; če se bo čas kdaj ustavil, naj se ustavi, ko bova zopet tu. V vilo Cimbrone se je po iznajdbi zvočnega filma umaknila Greta Garbo. .

V njej je živel in ustvarjal Richard Wagner, v njej vsako leto od marca do septembra prirejajo koncerte. Tisti dan je bil na vrsti koncert za violino in klavir, na sporedu Beethovem, Debussy, Saint Saens, same znane sonate, karte še na razpolago. V minuti je bil načrt ta dan spremenjen že tretjič. Ostala bova, pa naj stane parkirišče kolikor hoče. Ko je sonce zašlo, sva spremenila razpoloženje v svečano, se “zrihtala"............

.........in odšla na večerjo, ki bo ostala v spominu kot “večerja z najlepšim razgledom”.

Koncert je bil, kot se za turistične kraje spodobi, poln poznanih, zimzelenih skladb. Po koncertu, ko se nama nikakor ni dalo it spat, ker je bilo nočno sprehajanje po ulicah in glavnem trgu prelepo, se je rodil še četrti načrt dneva. Vstala bova ob petih in se zapeljala navzdol v Amalfi, saj je do šeste ure celo dovoljeno.

Ceste iz Ravella navzdol v Amalfi začetnikom in tisim z najetimi avtodomi ne priporočam.

Volanu, zavoram, meni, predvsem pa Zlati je odleglo, ko je bilo spusta konec. Cesta naprej proti Positanu in Sorrentu je bila še naprej ozka in ovinkasta, ampak vsaj brez hudih klancev, tunelov in serpentin v njih.
V Sorrento sva prišla ob sedmih zjutaj in zavila naravnost v avtokamp Nube d’Argento. (N40 37 33.7 E14 21 58.5) Dovoz je tako strm in serpentinast, da je en ubogi Nemec, ki je svoj prevelik AD krmaril navzgor in ni nobene serpenitine speljal v prvo, zažgal gumo na pogonskem kolesu. Njegova uboga žena je mislila, da gori cel avtodom, tako se je kadilo. Zanimivo: v tem AK nas je bilo 8 Adomov iz SLO ! Do mesta je 10 minut pešačenja.

ampak preveliko, da bi bilo v njem kaj romantike. Je pa dobro izhodišče za izlet na otok Capri. In ima lep pogled na Neapelj in Vezuv.

V Sorrentu sva ostala dva dni. Mesto leži na skali nad pristaniščem, včasih so bila to štiri ločena naselja.

se s konjičkom zapeljala po ulicah, okrašenih z derevesi pomaranč in limon, večer pa preživela ob kavarniški glasbi.
Naslednji dan sva se z ladjo, tako kot nekaj sto drugih turistov, peljala na otok Capri. Ime otoka izvira iz latinskega imena Capra = koza, ker so bile na otoku najprej naseljene le koze. Slabost tega malega in lepega otoka je v tem, da spada v repertoar turistov tipa “Europe in ten days”. Zato sva se takoj po prihodu zrinila skozi gnečo turistov, čakajočih na vodičev “poglejte tja in tja” na ladjico, ki vozi okoli otoka. Otok Capri je redka izjema na tem delu Italije, ki ni vulkanskega izvora. Zato je njegova obala skalna, strma in polna podzemnih jam.

Prekrcali smo se v čolne, američani po dva v enega, evropejci po trije, azijci po štiri do pet v enega. Čolnarji so v jami zaveslali en krog in prepevali napolitanske popevke.

Nadaljevanje plovbe okoli otoka je bilo polno globokih ženskih vzdihov, ker je vodič razlagal tu vidite vilo Sophie Loren, tu vilo Girogia Armanija, itd, moški pa smo vse to nemo poslikali.

Ko smo se vrnili v pristanišče, so veliki hidrogliserji dostavili nove armade turistov. In najina naslednja odločitev je bil zopet pobeg. Tokrat s taksijem v najviše ležeče mestece Anacapri. Tu stoji znamenita in lepa vila St.Michele.

Postavil jo je šved Axel Munthe, ki se je leta 1876 star 19 let, izkrcal na otoku in se vanj tako zaljubil, da je sklenil vrniti se za vsako ceno. Kasneje je doštudiral medicino v Sorbonni, odprl Švedski konzulat v Rimu, pomagal zdraviti kolero v Neaplju in leta 1896 začel zidati vilo, imenovano St.Michelle. Leta 1929 je napisal knjigo The Story of St.Michelle, prevedeno v 50 jezikov.
Iz Anacaprija sva s peljala v drugo mesto na otoku, v Capri.

Mesto je razdeljeno na del, kjer precej v miru živijo avtohtoni prebivalci in na del, ki izgleda enako kot stari del, le da so fasade obnovljene in je nabito poln mondenih trgovin in hotelov.

Otok Capri je močan dokaz, kako gre razvoj turizma: prvi odkrijejo lep kraj intelektualci. Ko to ugotovijo snobi, se hitro naselijo tja, da bi izgledali kot intelektualci. Intelektualci se potem z gnusom umaknejo drugam, turistične agencije pa tja začnejo vozit množice turistov, ki naivno mislijo, da so snobi še vedno tam.

Po tem vrtu so se zgledovali vrtovi v drugih evropskih mestih, tudi Ljubljani. Vsaj po imenu. Nerodnost te vile je le, da stoji sredi mesta, za parkiranje se znajdi kot veš in znaš.

Po dveurnem ogledu oziroma sprehodu po parku sva se odpeljala naprej in bila okoli sedmih sredi Toskane. Prvi poskus, najti PZA v mestu Chianciano Terme, se je iznakazil. Našla sva čisto navadno parkirišče za avtobuse. Za naslednji poskus sva izbrala Montepulciano, kjer je bil čez cel PZA postavljen lunapark. (N43 05 47.1 E11 47 13.3) Od tam naju je policajka poslala na drugo stran mesta na parkirišče, ki je bilo tik pod starim obzidjem, brezplačno in mirno. Označeno z P8, sicer pa prepovedano za avtodome. (N43 05 22.4 E11 46 46.4 )

 jutranjega prvomajskega pa oba. Lepo vreme, prijetno mestece, odprte kavarnice in trgovinice so bile krive, da je sprehod po zelo malem mestecu trajal tri ure.

Za konec nama je preostalo le še, da prevoziva 630 km do doma. Kar smo s kratkimi postanki zmogli, Zlata, šofer in avto, v sedmih urah.

Kilometri: Ljubljana – Ravenna – Peschici v parku Gargano 1000 km
Gargano – preko Apeninov – do Amalfijske obale 220 km
Sorrento - Tivoli – Montepulciano 480 km
Montepulciano - Ljubljana 630 km
Skupno prevoženo 2530 km

Stroški :
Gorivo: približno 225 Є

Prenočevanja: 5Є + 10Є + 16Є + 23Є + 25Є + 25Є + 0Є = 104 Є
Vožnja s hidrogliserjem na Capri in nazaj, vožnja s čolnom okoli
otoka in v podzemno votlino, vožnja s kočijo po Sorrentu, taxi za eno uro,
dve vstopnici za koncert in podobne ideje najmanj 40 Є
Kava s tortico: 2Є -16 Є po osebi
Vstopnine za muzeje, parke, vile: 4 - 8 Є po osebi

Vreme: od osmih dni en dan veter z dežjem, ostalih sedem dni sončno brez oblakov, podnevi idealnih 240C, ponoči okoli 100

Potovanje sva začela v nedeljo, 24. aprila in se vrnila naslednjo nedeljo, 1.maja.

V prilogi je zemljevid poti "Italija južno od Rima".
Št.1 je naravni park Gargano, št. 2 Amalfijska obala in polotok Sorrento in Capri,
št. 3 mesto Tivoli in št. 4 Montepulciano.

Drugi zemljevid v prilogi je Amalfijska obala in polotok Sorrento. Narisana je najina pot “skozi zadnja vrata v Ravello”, navzdol do Amalfija ter naprej proti Positanu in Sorrentu. Turistični vodiči priporočajo tudi vožnjo po zahodnem delu polotoka, kar sva midva pustila za naslednjič.

Barve cest pomenijo : oranžno – dirkanje po AC brez zanimivega razgleda
modro – vožnja z lepim razgledom
zeleno – uživaška vožnja z najlepšim možnim razgledom

Jorik